Sindrom kmečke skupnosti, kjer smo vsi enaki

Festival Seviqc Brežice se je letos začel junija s koncertom italijanskega Orchestra Barocca di Bologna v Brežicah in se nocoj nadaljuje s francosko-irsko zasedbo Nour Ensemble v Rogaški Slatini. Klemen Ramovš, direktor in umetniški vodja, je svoje prve festivalske ideje postavil kot Festival Radovljica, ga pred dobrimi petnajstimi leti preselil v Brežice kot Festival Brežice in ga pozneje preimenoval v Seviqc Brežice.

Finančni pritiski so strahoviti, ne da se delati, kot bi si kot umetniški vodja ali direktor želel. Še pred dvema letoma nas je bilo na festivalu zaposlenih šest, letos smo le trije. V Sloveniji glasbena produkcija obstaja, vendar je tržišče zelo nerazvito, to vem ravno zato, ker delujemo že toliko let. Na potezi je kulturna politika, ki mora znati preseči določene nedorečenosti, zaenkrat pa smo še v starih okvirih, ko naj bi bilo denarja za vse po vrsti, medtem ko se na vrhunskost gleda bistveno manj pozorno. Razpršena sredstva izgubljajo svojo moč, vrhunsko pa je prej tolerirano kot spodbujano.

Ta dežela naj bi bila razbita na levo in desno sceno, toda mislim, da je to samo pesek v oči. Glavna bolezen tega prostora je sindrom kmečke skupnosti, kjer smo vsi enaki, zraven pa je še kakšen župnik, oštir in pa učitelj, če ne misli preveč s svojo glavo. Pravijo, naj se slovenski umetniki najprej uveljavijo v tujini, potem jih bodo cenili tudi tukaj, ampak to ne drži povsem. Med zahtevno strokovno elito v REMA se žal počutim precej bolj doma kot v bojih za finančna sredstva na domačem terenu.

Naj izpostavim dva pomembna festivala. Salzburger Festspiele le okrog 50 odstotkov prihodkov pridobi iz inkasa. Sponzorski delež je majhen, za razliko je Avstrija poskrbela s posebno zakonsko regulativo že leta 1926, še bolj pa leta 1946. Drug primer je dubrovniški festival. Dubrovnik obišče ogromno turistov, samo s turističnimi jahtami letno več kot dva milijona. Vprašanje pa je, koliko teh turistov dejansko obišče tudi festival, verjetno zelo malo, bolj prihajajo kulturni feni. Toda brez festivala, ki pomembno vpliva na prepoznavnost Dubrovnika, bi mesto ogromno izgubilo pri prihodku iz turizma.

Najznačilnejši proizvod festivala je trženje blagovne znamke, pa tudi vstopnice. Prisiljeni smo delati kot oglaševalska hiša, se pravi skrbeti za pojavnost logotipov in oglaševanja, a festival bi moral biti predvsem trženje blagovne znamke s pomočjo mehanizmov kulturne politike, ko se zadovoljivo vložena sredstva vračajo skozi turizem in se posledično veča število zaposlitev. Vendar teh mehanizmov sam festivalski pogon ne more poganjati, zato je kreiranje kulturne politike povezano tudi z drugimi sektorji, predvsem pa je odvisno od politične volje in razumevanja ekonomskih zakonitosti na tem področju. Že to, kolikšen je v Sloveniji odstotek zaposlenih v nevladnem sektorju, kaže na odnos te države do svojih bogastev.

To so hude stigmatizacije v smislu »on ima veliko denarja, ne potrebuje ga več«. To je težko razložiti. Morda zato, ker nikoli nisem hotel tarnati o naših težavah, raje sem šel v prebijanje blokad. Zelo natančno pa naš finančni ustroj poznajo na ministrstvu za kulturo in na naših festivalskih občinah in smo s svojimi rezultati seveda dosegli določeno naklonjenost. Na politično odločitev, da ta dežela potrebuje tak vrhunski program, pa seveda še čakamo. Žal to ne velja le za nas, ampak tudi za nekatere druge vrhunske in mednarodno ugledne slovenske programe, ki prav tako kot mi dihajo na škrge. Sicer nam prihodki od obiskovalcev naraščajo, vendar je ta postavka odstotkovno majhna. Rastejo nam tudi prihodki iz mednarodnih virov, vendar to težko blaži padec slovenskih javnih sredstev. Ta dežela se bo med drugim nekako le morala odločiti, kako urejati zaplankanost.

Vsako leto jih je manj, tu se kriza strahovito pozna. Lani jih je bilo 14, letos jih je deset. Zgovoren je že podatek, kakšen upad podpore beležimo pri občinah. V letu 2010 smo od njih dobili 140.000 evrov, leta 2011 120.000 evrov, lani 75.000 evrov, letos pa celo manj kot 40.000 evrov. Nekoliko uspešnejša je sponzorska podpora, povezana s posameznimi lokacijami.

Stara glasba ni več nobena specifika, v zadnjih tridesetih letih smo v našem prostoru naredili ogromne korake, veliko tudi zaradi našega festivala. Ko smo 21. marca letos prvič praznovali Evropski dan stare glasbe, REMA je pripravila več kot 60 različnih dogodkov, smo predstavili izključno slovensko produkcijo in jo prek neposrednih internetnih prenosov katapultirali v Evropo. To bi bilo še pred desetimi leti čista znanstvena fantastika. Pomenljivo je tudi, da je nizozemsko mesto Maastricht, ki ima večstoletno tradicijo mednarodnega diplomatskega dogajanja, ki se poteguje za naziv Evropske prestolnice kulture 2018 in kjer sem v pripravo programa neposredno vključen, staro glasbo ob mladih, jeziku in mrežah opredelilo kot eno štirih osnovnih vsebinskih področij.

V tem kontekstu je zanimiv projekt Purpur, ki ga sofinancira tudi evropska komisija, inkubator, kjer se usposabljajo umetniki za dva vrhunska orkestra, Dunajske filharmonike in Berlinske filharmonike. Pri tem sodelujemo s partnerji Ad Libitum Konzertwerkstatt iz Beljaka, Associazione Orchestra Sinfonica »Guido d'Arezzo«, z opatijskim festivalom Kvarner in New European Opera iz Pariza. Gre tudi za izobraževanje s področja stare glasbe za vrhunske mlade talente, ki se sicer ne bodo posvetili stari glasbi, jim bo pa to znanje koristilo za splošno razumevanje glasbe.

Novost je tudi nekoliko spremenjen koncept pri mojstrskih tečajih Musica Locopolitana, ki jih že več let organizira Javni sklad za kulturne dejavnosti RS oziroma škofjeloška izpostava, kjer nadaljujemo z močnejšo koprodukcijo. Tako so v zadnjih dveh letih tečaji Musica Locopolitana vključevali tudi baročno violino. Letos izobraževanje za mednarodne umetnike v okviru Purpur ni več toliko potrebno, osredotočili smo se zgolj na produkcijo Haydnovih oper. Lani smo v Rogaški Slatini postavili Armido, letos v Brežicah postavljamo opero Orlando paladino. Prizadevamo si, da bi ti tečaji postali pomembni za celotno regijo jugovzhodne Evrope. V pripravi je tudi mednarodna konferenca MACCSEE, saj je scena stare glasbe v tej regiji manj razvita kot drugje po Evropi, žal pa tisti v naši kulturni politiki, ki smo jim predstavili ta izjemen projekt, nekako niso doumeli, da bi se lahko Slovenija v regiji utrdila kot pomembno gonilo.