Ta pa ima tudi svojega »prvega gibalca«, 12-letnega dečka Simona (Kacey Mottet Klein), ki se tudi dobesedno, fizično giblje med zgoraj in spodaj, med sivo socialno in industrijsko puščavo »tam spodaj« in »rajskim vrtom« s soncem, brezmadežnim snegom in petičnimi turisti z vseh koncev sveta »tam zgoraj«. Simon je v uvodnem prizoru prikazan v dragoceni smučarski opremi (velika smučarska očala, kombinezon itn.), kot da je tudi sam otrok »od zgoraj«, toda ta imenitna oprema je dejansko le maska, pod katero se skriva tatič, ki spretno krade smuči, čelade, očala in celo sendviče. Potem ko se z vzpenjačo pripelje na spodnjo postajo, nakradene reči naloži na sani in jih vleče čez ravnino »tam spodaj«: tako je videti skoraj kot kakšen sezonski delavec, ki se je tam zgoraj nagaral in svoje »pridelke« prodaja delavski mulariji spodaj in voznikom na cesti. Toda to je samo ena izmed njegovih »vlog«. Preden se pripelje v gorski »rajski vrt«, se Simon na neki vmesni postaji preobleče v dragoceno smučarsko opremo, ki jo ima shranjeno v omarici: a če se tako maskira v »otroka od zgoraj«, tedaj ne le zato, da bi lažje opravljal svoj tatinski posel, marveč tudi zato, da bi se lahko res predstavljal kot otrok iz bogate družine.
Ta bogataški »rajski vrt« je za Simona tudi neke vrste sanjski teater uresničenja njegove želje, da bi se dvignil iz bednega življenja tam spodaj. In si morda kupil tudi nekaj materinske ljubezni. Simon živi z Louise (Lea Seydoux), ki jo – begavka, kakršna je (nenehno odhaja) – kliče sestra, kadar jo sploh vidi ali sreča na cesti: včasih jo nahrani z ukradenim sendvičem ali ji podari prav tako ukradeno bundo in denar, ki ga dobi s prodajo svoje robe. Čedna Louise se pusti odpeljati vsakemu tipu, ki pride mimo, toda to ne počne kot Simonova sestra, ampak njegova mati, kar v resnici je. Nedvomno je Simon tatič tudi zato, da bi si pridobil materino naklonjenost, jo navezal nase, toda eden najmočnejših prizorov v filmu je vendarle tisti, ko mali Simon ponudi materi denar, da bi se lahko stisnil k njej v postelji. Toda Simonova mati zato še ni kakšna pošast, to je samo ženska, ki je v življenju odpovedala oziroma si je »bog-ve-zakaj« – raje kot z razlogi jo film obdari z avro skrivnosti – izbrala življenje tja v en dan. Njej torej niti denar nič več ne pomeni ali vsaj ne toliko kot malemu Simonu, ki je verjel, da si z njim lahko kupi iluzijo družine in srečnega otroštva. Ker je takšno iluzijo pač videl že uresničeno tam zgoraj v bogataškem »rajskem vrtu«. Kot otrok pa ne ve še tega, da je »tam spodaj« to lahko le iluzija, ki nujno razpade. In Otrok iz zgornjega nadstropja je film, ki se imenitno spozna na ta proces.