Tam, kjer Krka v Savo teče, sta železna mosta dva, mesto Brežice se reče, tam bila je izvidnica! Minulo soboto smo v akcijo poslali Mehičana Ericka Martineza Aguilarja, ki se je skupaj s svojo ženo Barbaro in njunim naraščajem v želji po boljšem življenju prav pred kratkim preselil iz Cancuna v Slovenijo, Barbarino domovino. Željni oddiha tik pred koncem šolskega leta, so z veseljem sprejeli Dnevnikovo ponudbo in se v zameno za pripoved o njihovemu izletu odpravili po turistično vohuniti v center Posavja, na sam spodnji desni rob naše dežele.
Na pot so se z družinskim avtomobilom podali že v petek popoldne, a njihova dogodivščina se je v resnici začela šele v soboto zjutraj, ko so se od hiše znancev na obrobju Brežic podali v lov za lepimi trenutki, začenši v samem središču tega mesta – in ne vasi, kot je morala moža, bržkone vajenega neskončnih urbanih prostranstev, popraviti Barbara, sicer osnovnošolska učiteljica. Edino pravilno: Brežice so mestne pravice pridobile že davnega leta 1353, ko so tod potekale pomembne trgovske poti med sosednjimi deželami in sta, v varnem objemu obrambnega gradu, cveteli trgovina in obrt. Prav grad, četudi je od takrat doživel že marsikatero preobrazbo, se je izkazal za osrednjo točko obiska naših izvidničarjev.
Kaj sta Erick in njegova žena doživela v Brežicah in kako sta bila zadovoljna s turistično ponudbo, preberite v jutrišnji izdaji Dnevnika.