Ko smo ljudje utrujeni in pod stresom, počnemo neumnosti in na glas izrečemo tudi kaj takšnega, za kar nam je pozneje presneto žal, zato izrečeno prekličemo. V ta predal smo pospravili novico, da Zlatko Zahović zapušča nogometni klub Maribor, o katerem je vedno govoril z izbranimi besedami. Izkazalo se je, da novica ni imela zgolj namena, da sproži polemike, kar je storil že večkrat v preteklosti, temveč je bila dobro premišljena in za ljubitelje štajerskih državnih prvakov žal tudi dokončna.
»Problem je v meni. Ne v klubu, ne v sodelavcih, ne v navijačih. Človek se preprosto iztroši in potem te začne motiti vsaka malenkost, ki je prej nisi niti opazil. Začnejo te motiti majhne stvari, te najedajo. Izčrpan sem. Nogomet živim intenzivno, zelo intenzivno, in nekoč človeku pač zmanjka energije. Pregori. Zato mislim, da je to najboljša poteza. Boljše je tako, kot pa da zaradi morebitne nejevolje ali jeze trpijo odnosi v klubu. Moram biti pošten do drugih. Da bi si premislil? Ne, zakaj le? V nekaj dneh si je energijo nemogoče povrniti,« so besede nogometaša, ki je dal samostojni Sloveniji največ, in iz katerih gre razbrati, da ni poti nazaj. Pa čeprav je v intervjuju pred dobrim tednom dni dejal, da ima »v Mariboru odlične sodelavce in fantastičnega predsednika«. Toda Mariborčan ima vsega 42 let, in ker je od mladih nog navajen trdo delati, je logično, da se ne bo povsem športno upokojil. Je morebiti znova dobil na mizo pogodbo Benfice, v dresu katere je blestel med letoma 2001 in 2005, a jo je pred leti zavrnil, »kot bi zavrnil ponudbo vsakega kluba, če bi imel na mizi ponudbo iz Maribora«? Ne glede na to, kam ga bo vodila njegova nadaljnja športna pot, je letvico v Mariboru s kar devetimi osvojenimi lovorikami dvignil zelo visoko.
S Katancem sta zakopalo bojno sekiro
Je svetovljan, ki je živel v velikih mestih (Beogradu, Portu, Lizboni, Pireju, Valencii), igral v velikih klubih (Partizanu, Portu, Benfici, Olympiacosu, Valencii), bil tujec in med najbolje plačanimi igralci, ki so na bančni račun dobili sedemmestno vsoto v evrih na leto. Vzporedno s klubsko kariero, ki je vrhunec dosegla leta 2001, ko je z Valencio igral v finalu lige prvakov, a v končnici zapravil dve veliki priložnosti, nato pa zastreljal še enajstmetrovko, je gradil še reprezentančno (na 80 tekmah je zabil 35 golov) in skupaj s soigralci ter prav tako karizmatičnim selektorjem Srečkom Katancem zgradil kult reprezentance. Zaporedni uvrstitvi na evropsko (leta 2000) in svetovno prvenstvo (leta 2002) sta predstavljali vrhunec, nato pa je prišlo do vsem znanega konflikta, ki se je končal z igralčevim predčasnim odhodom domov in slovito tiskovno konferenco, na kateri je Ljubljančan le stežka zadrževal solze, rekoč: »Slišal sem, da sem ljubljanska pi..., da me lahko kupi kdor koli, da mi lahko kupi hišo, Šmarno goro... Da izvem po tekmi, da sem isti takšen k..., kot sem bil igralec, tudi trener. Takšen je bil način komunikacije. To je del življenja, ki ti nekaj da in nekaj vzame.« Desetletje pozneje sta bojno sekiro zakopala. »Kar se mene tiče, je pozabljeno,« pravi Katanec, Zahović odgovarja: »Ne slišiva se, a imava povsem normalen odnos. Ko sva se videla, sva se pozdravila, izmenjala nekaj vljudnostnih fraz in si zaželela srečo. Ne vem, kaj ljudje pričakujejo. Da se bova stepla?«
Svojeglav in lojalen
Čeprav zase pravi, da se ni nikoli videl kot zvezdnika, saj besede zvezdništvo sploh ne mara, pa je bil že od mladosti nekaj posebnega. »Nogomet ima v krvi, takšni talenti se ne rodijo vsak dan. Je tudi svojeglav, a to je odlika vseh vrhunskih športnikov,« se ga spominja njegov trener v mladosti Herbert Klančnik. Dobro ga pozna tudi Bojan Prašnikar, ki ga je po južnokorejskem incidentu leta 2002 znova povabil v reprezentanco na prijateljski tekmi proti Italiji, ki so jo Slovenci z golom Sebastijana Cimerotića dobili z 1:0: »Včasih ne more iz svoje kože, se pa da z njim odlično sodelovati. Sicer vsake toliko prehiteva določene dogodke, a pogosto moram priznati, da ima prav.« Izbrano pa o njem govori tudi reprezentančni kolega in prijatelj zunaj igrišča Miran Pavlin: »Je natančen in usmerjen k cilju. Slika za javnost je eno, v zasebnosti pa je povsem drugačna. Njegova najboljša lastnost je gotovo lojalnost.«
Slovenski nogomet brez njega gotovo ne bo enak. Je namreč mojster sprožanja konfliktnih situacij, kar počne namenoma, saj se zaveda, da nogomet živi tudi od polemik, ki sprožajo zanimanje javnosti. Zato ne čudi, da je imel težave s skorajda vsemi predsedniki nogometne zveze, nazadnje tudi z Aleksandrom Čeferinom, ko naj bi ga med derbijem med Olimpijo in Mariborom športni direktor vijoličastih neprestano provociral in žalil. Omenjali naj bi se svinje in prasci. Toda nedavno je na vprašanje o medsebojnem odnosu mirno odgovoril: »Odličen je. Boljši ne bi mogel biti. Odnosi med nama so se spremenili. Zakaj? Saj smo odrasli ljudje in se lahko pogovorimo.«
Ali je z odstopom povlekel zgolj eno potezo v partiji, ki ji včeraj še ni bilo videti konca, bo pokazal samo čas. Glede na to, da mu je bil šah od nekdaj blizu, je bila poteza gotovo premišljena. Kot je bilo pred leti premišljeno povabilo legendi Olimpije Cimerotiću, da zaigra za Maribor, potem ko so se mu v ljubljanskem klubu odrekli...
