Prostorska postavitev tokratne predstave O konceptu obraza Božjega sina nas prestavi v zasnovo Purgatorija, drugega dela Božanske komedije, ki je nastala v produkciji 62.. Avignonskega festivala leta 2008 (v Cankarjevem domu, tedaj koproducentu, je gostoval le Inferno). Režiser se torej giblje po terenu svoje vizije Danteja, v sterilnem toposu pustih rutin vsakdana, ki so zaščitena tranzitna cona za grešnike in kjer je tedaj rafinirano uprizoril temo pedofilije.
Tokrat je pred nami odrasli »sin« v uradniški opravi, ki (izvorno v hali neznane korporacije, še enega od »zgodovinskih projektov«) skrbi za »očeta«, ki ga telo ne uboga več, in predano briše madeže očetove inkontinence. Čistilni ritual plenic in brisač ne daje časa za nelagodje. Opravičujoči se »oče« spušča iz sebe fekalije, ki jim ni konca, medtem pa (hiper)realizem prikaza uprizarja »sinovo« empatijo. Ozadje prekriva veliki plan obraza Odrešitelja sveta z renesančnega platna Salvatore mundi A. da Messine, ki svoj ambivalenten pogled ves čas uperja skozi prizorišče v gledalca. »Sin« vztraja, poljubi odrešitelja, mu prisluškuje, toda bog nima zveze s prikazano etiko sobivanja. Madžarski režiser Bela Tarr je v intervjuju leta 2007 pripomnil: »Že tako imamo nekaj ontoloških problemov, zdaj pa se je začela iz kozmosa zgrinjati nad nas še cela množina sranja.«
Nato Castellucci abruptno zaseka v naracijo: v prostor prikaplja gruča otrok s šolskimi nahrbtniki, polnimi ročnih bomb. Brez ene same besede ta mladoletna pehota avtomatizirano odmetava bombne vžigalnike in zmeče vse granate v podobo. Pokov ni, le eden v daljavi, z zamikom. Gola granata je edini znak upora, kot je tudi na platnu en sam obraz. Znak na znak. Brez posebnih vprašanj od kod, kaj in kam. Ko se platno z Jezusovo podobo »samo od sebe« stopi oziroma zgori, ostane le napis »Ti (ni)si moj pastir«.
Tu ni prostora za moralizem, to je vaja, ki pušča tako akterjem kot gledalcem odprta vrata interpretacije. Castellucci ničesar ne zatrjuje. Navidezna enoplastnost prikaza deluje v prvi vrsti na zaznavni ravni. Predstavi umanjka goste tesnobnosti, tudi zvočna kulisa Scotta Gibbonsa je stišana in vpadljiva v manjši meri. V skladu z natančno umeščenim dramaturškim temeljem predstave ostaja vse kodirano, pritajeno in nemoteče. Kot pedofilija v Purgatoriju. Castelluccijeva zgodba se odvija na tanki črti med materialnim in duhovnim ter uporabi silno moč gledališča za ontološko alegorijo.
Nekaj je gotovo: festival Eurokaz se po 27 izdajah ukinja, vendar gledališče formata Societas Raffaello Sanzio ostaja in se razvija naprej.