Na to zgodbo sem se spomnil ob prebiranju osnutka Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017 (NPK). Kot vsi dokumenti smrdi po še enem slepilu. Zbudi dvom. Komu sploh služi, komu je namenjeno? Kulturnim uradnikom in birokratom pri izpolnjevanju normativov ali živi kulturi, njenim ustvarjalcem in ustvarjalkam ter občinstvu?
Špeh stodvajsetih strani je nastal v zadnjih dveh mesecih, kolikor imamo novo vlado in ponovno samostojno ministrstvo za kulturo. Ena od postavljenih prioritet Uroša Grilca ob zasedbi ministrskega stolčka je bila prav priprava tega dokumenta, ki je zanj kompas kulturni politiki glede kulturnega razvoja. Njegov kratek povzetek je: »Vizija NPK je, da slovenska kultura potrebuje celovito prenovo… Na skoraj vseh področjih se kot prvi cilj izpostavlja večanje dostopnosti kakovostnih kulturnih vsebin (…) z delom ciljev poskuša odpreti nove vire,« katerih črpanje naj bi bilo usklajeno z novimi finančnimi perspektivami EU. Modni poudarki so na kulturnih in kreativnih industrijah, ki po mnenju ministra ponujajo modele nove ekonomije, in na trgu dela v kulturi. S tresočo se roko zapisan cilj je povečati število zaposlenih v kulturnih poklicih, predvsem v nevladnih organizacijah, med samozaposlenimi in v zasebnem sektorju. »Predlog novega modela kulturne politike (…) daje zavezo, da kultura svoj smisel, namen in mesto v svetu artikulira sama.« In tako nastopi dilema, ali to pomeni, da mora (pr)iti kultura z normativi na ministrstvo dokazat svojo avtonomnost, ali bo državna kulturna politika s tem, ko najavlja distanciranje od odločanja o kulturnih vsebinah, le stopila v kulturo in se neposredno soočila s stanjem na terenu?
V luči javne razprave o osnutku predloga NPK, ki je odprta do ponedeljka, sem se lotil listanja. Oko sem vrgel na glasbeno umetnost. Zbodla sta me dva izmed ključnih izzivov na tem področju, da »bomo povečali dostopnost glasbene umetnosti s posebnim poudarkom na sodobnih urbanih zvrsteh«, posebno pozornost pa »bomo namenili vzpostavitvi pogojev za zagon kulturnega trga na področju glasbene umetnosti«. Nisem vedel, da še nimamo trga na področju glasbene umetnosti, ampak pojdimo raje na sodobne urbane zvrsti. Kar koli že naj bi to bilo, so ukrepi in kazalniki, s katerimi naj bi čez štiri leta ocenjevali (ne)uspehe, vse preveč naravnani na »ubrane« glasbene zvrsti in hrame ter ne rokujejo s klubskimi, koncertnimi, festivalskimi in samoniklimi podiji, kjer se zamegljeno opisane godbe igrajo in živijo. Producenti in organizatorji tovrstnih godb se že leta srečujejo s številnimi težavami in ovirami. Najsi bo Druga godba, ki se v sodnem sporu s Festivalom Ljubljana glede najema Križank sklicuje na 75. člen ZUJIK, ki pravi, da je upravljalec ali uporabnik javne kulturne infrastrukture »upravičen zahtevati samo nadomestilo v višini dejanskih dodatnih stroškov, ki so s tem nastali, pod pogojem, da ima upravljavec ali uporabnik iz javnih sredstev pokrite svoje splošne stroške delovanja«, kar se v NPK bere pod sodelovanje javnega in nevladnega sektorja. Ali pa mladinski klubi, ki jim skačejo za vrat različne inšpekcije, sazasi, ipfi. Prepogosto so obravnavani kot pridobitniška dejavnost; nekateri so (bili) primorani zapreti koncertne duri.
Čeprav NPK zelo poudarja skrb za mlade in njihovo kulturno-umetnostno vzgojo, je ta segment obravnavan zelo pavšalno. Lahko se pretvarjamo, da beremo o njem med vrsticami o ljubiteljski kulturni dejavnosti, kulturnih industrijah, vzgoji, nevladnikih. Na tem mestu velja podčrtati opozorilo iz knjige Na trdna tla (2012) Rajka Muršiča in sodelavcev, da sta med zakonskimi opredelitvami dejavnosti in značilnostmi »mladinskih centrov« v zakonu o javnem interesu v mladinskem sektorju izpuščena dejavnost s področja kulture in načelo avtonomnosti, katerih vnos bi bil nujen. Centri in klubi še kako prispevajo k oblikovanju mladine, njene identitete in kritičnega pogleda na svet. Ignoriranje le-teh še bolj zbode, ko pod Kulturno-umetnostno vzgojo zasledimo točko kulturnovzgojnih koncertnih ciklov za študentsko populacijo, za katero ugotavljajo, da je nezainteresirana za tako imenovano kakovostno glasbo. A ni takrat že prepozno? Rezultate brez težav prepoznamo na rajanjih, ki jih prirejajo študentske organizacije in zveze.
Dobre namene avtorjev osnutka predloga zasenči veliko leporečenja brez premisleka. Kdor pozna trende, ve, kako se giblje prodaja nosilcev zvoka in da nove tehnologije izrivajo iz obtoka fizične kose, na katere pristaja le še ozek krog ozaveščenih poslušalcev. Zato je kazalnik povečanja trga kulturnih industrij, ki predvideva zvišanje prodaje plošč za 20 odstotkov do leta 2017, prej neumestna šala, ki jo je N’toko pokomentiral z besedami: »Živimo v svetu, v katerem leta 2017 najbrž ne boš imel v kaj vtakniti nosilca zvoka.«
Kakršen koli že bo na koncu novi NPK, bo še najbolj služil premišljenemu sestavljanju programov in bodočemu pisanju razpisnih vlog. Od ministrstva pa se pričakuje, da bo prilagodilo nove razpise zamišljenim smernicam. Recimo, da iz razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev končno črta abotno »zagotavljanje (...) uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije«. Sploh če medije res presojamo kot vprašanje kulture, kar so zapisali v osnutku NPK. Manj politike, več kulture in življenja.
