V letih, ki so sledila slovenski osamosvojitvi, je bil vsak malce boljši dosežek na sredozemskih igrah ocenjen kot velik uspeh in si je prislužil veliko medijske pozornosti, v zadnjem času pa je vse skupaj malce izzvenelo in tako sta tudi zlati kolajni kajakašice na mirnih vodah Špele Ponomarenko Janić v očeh mnogih izpadli kot nekaj samoumevnega. Pa ni bilo ravno tako, čeprav tudi 31-letna Koprčanka priznava, da tudi nekatere sodelujoče velesile niso nastopile z vsemi najmočnejšimi tekmovalkami in da so sredozemske igre posebna tekma, na katerih je vse skupaj precej bolj sproščeno – od vzdušja na tekmi do tistega na tribunah in okoli tekmovanja.
»So pa občutki vseeno super, dvakrat zmagati je res nekaj posebnega in po šestem mestu na olimpijskih igrah v Pekingu ter kolajnah s svetovnega prvenstva (srebro 2006 in bron 2007, op.p.) tudi ti dve kolajni uvrščam visoko na lestvici svojih uspehov,« zadovoljstva ne skriva Ponomarenko-Janićeva, ki jo glavna tekma sezone – svetovno prvenstvo – še čaka. Vse tekme do nastopa konec avgusta v Duisburgu, skupaj s sredozemskimi igrami, so tako le priprava na poti do glavnega cilja. Tam si želi dveh nastopov v finalu, če ji to uspe, bo ciljala na najvišja mesta.
Ko je Špela pred slabimi 20 leti s kajakom šele začenjala, si verjetno ni mislila, da bo čez dobro desetletje med najboljšimi na svetu. Pri 13 letih je namreč v ta šport zašla povsem naključno, a za prva najstniška leta niti ne tako nenavadno. »S sošolko nama je bil všeč neki jadralec, ob sprehajanju ob morju pa sva ob jadrnicah zagledali tudi kajake in si mislili, da bi ga tako lahko večkrat videli. No, na koncu sva ugotovili, da sva midve tam takrat, ko je morje mirno, jadralci pa, ko piha burja,« se spominja kajakašica, ki to sicer ni bila njena prva izkušnja s športom – pred tem je namreč tudi plavala, trenirala gimnastiko pa rokomet... Tudi kajak ji je sprva predstavljal zgolj sprostitev, saj se ga je resneje lotila šele pozneje, pri 20 letih, pred tem pa ga večinoma trenirala le poleti, zaradi dobre družbe. A ko se ga je enkrat lotila zares, se je hitro videlo, da ji je ta šport pisan na kožo. Kmalu je namreč začela nizati uspehe in enega izmed vrhuncev doživela na že omenjenih olimpijskih igrah v Pekingu, zaradi česar jo je doletela tudi posebna čast – vloga zastavonoše na zaključni prireditvi, česar se skromno in s ponosom spominja. »Zagotovo je otvoritev olimpijskih iger večji dogodek od zaključka, a je bilo tudi to nekaj posebnega in bila sem zelo ponosna, da mi je vodstvo olimpijskega komiteja zaupalo to čast. Spomini so lepi, stadion je bil ogromen, gleda te ogromno ljudi in pred vsem skupaj sem imela kar malo treme,« pravi in ob omembi olimpijskih iger poudari, da so njen glavni cilj tiste čez tri leta v Rio de Janeiru. A do takrat je časa in izzivov še precej, zato tako daleč niti ne razmišlja preveč.
Na poti do tega cilja ji neprecenljivo podporo in socialno varnost ponuja tudi Slovenska vojska, pri kateri je Špela zaposlena od leta 2008. Kajak namreč niti približno ni šport, od katerega bi lahko živela, in brez te zaposlitve se z njim ne bi mogla ukvarjati. »Ne na tekmah svetovnega pokala ne na svetovnih ali evropskih prvenstvih od organizatorjev ne prejemamo nobenih nagrad. Ker naš šport ni v prvi kategoriji, pa nam tudi kolajne s svetovnih prvenstev v Sloveniji ne prinesejo nič. Osebno mi zelo pomaga Luka Koper, ki je z menoj že vrsto let; brez njih in zaposlitve v vojski bi bilo vse skupaj neizvedljivo,« poudarja odločno. Poleg finančne podpore pa je na njeni športni poti izjemnega pomena tudi osebna, čustvena. Takšno in še kakšno ji že od leta 2002, ko sta se spoznala na svetovnem prvenstvu, od takrat pa sta nerazdružljiva, nudi soprog Stjepan Janić, tudi sam nekoč vrhunski tekmovalec, ki je zaradi poškodbe končal kariero leta 2009 in od takrat poleg zgoraj omenjenih vlog opravlja tudi trenersko. Pa čeprav Špela pravi, da sta si bila tudi že prej neke vrste »sama sebi trenerja«, si skupaj sestavljala program dela, trenirala... »Sama vse skupaj jemljem zelo pozitivno, saj smo veliko od doma, v tujini, in če bi bila sama, ne vem, če bi zdržala vse skupaj,« o dvojni ali trojni vlogi soproga meni ljubiteljica komedij, fotografije in dobrih knjig, ki je tako kot mnogi drugi športniki tudi vsaj malce vraževerna. Kar precej časa je imela tako na tekmah vselej ene in iste nogavice, ki jih nehala nositi šele takrat, ko so se strgale. »Nato sem nekaj časa prekinila s tem, a letos imam znova nove srečne nogavice, ki sem jih nosila na vseh tekmah – in očitno stvar deluje!« pove zadovoljno.
Dopust si bo kot vsako leto lahko privoščila šele septembra, ko bo konec tekmovanj, sledile pa bodo nove priprave, v obdobje katerih sega tudi doslej najbolj nenavaden dogodek iz njene kariere. »Zgodilo se je pred leti, ko sva s sotekmovalko potovali na priprave v Srbijo in so naju na meji s Hrvaško, ko so na strehi videli kajake, vprašali, ali imava s seboj rakete. Na koncu sva morali vse kajake sneti s strehe in dokazovati, da nimava raket, temveč le kajake in vesla,« se spominja Špela Ponomarenko Janić, ki si tudi po koncu kariere želi ostati v Kopru in v kajaku ter svoje znanje prenašati na mlajše. A za to bo še čas, pred tem jo čaka še kakšna kolajna.