Kako ste sploh prišli v stik z ruskim bogatašem Sergejem Samsonenkom, novim glavnim sponzorjem in lastnikom Vardarja?

Najprej me je klical Darko Stanić, nekdanji vratar Cimosa in zdajšnji član Metalurga, najhujšega Vardarjevega tekmeca v Makedoniji. Vedel je, kaj se dogaja v Kopru in da iščem nov klub, zato mi je povedal za Samsonenkov projekt, čeprav takrat še ni bil uradno predstavljen v javnosti. Samsonenko me je nato poklical in sva se dobila v Umagu, kjer si je ogledal tekmo ženskih reprezentanc Hrvaške in Francije, saj za žensko ekipo Vardarja igra tudi precej francoskih reprezentantk. Dobila sva se na kavici, se pogovorila in na hitro tudi okvirno dogovorila. Kmalu zatem sem odšel v Skopje in podpisal dveletno pogodbo z možnostjo podaljšanja še za eno. Po hudih časih v Kopru se je zame hitro in sanjsko razpletlo, čeprav sem moral – glede na stanje v Evropi – tudi jaz malce popustiti pri svoji ceni.

Ali vas je glede na slabe izkušnje s propadlima kluboma Prule in Cimos, v katerih ste igrali, strah, da bi se zgodba ponovila tudi z Vardarjem?

V rokometu sem že vajen vsega hudega. Samsonenko je projekt Vardarja predstavil kot zelo uspešnega in upam, da se bo tako tudi zgodilo. Rus ima rad rokomet, a po drugi strani je res, da je vse skupaj spet odvisno le od enega človeka. Tako kot je bilo na Prulah od Rudija Brica in v Cimosu od Franca Krašovca. A dokler bo Samsonenko glavni sponzor in lastnik Vardarja, zagotovo ne bo nobenih težav.

Kdaj boste postali vsaj začasni prebivalec Skopja?

Najprej si bom privoščil dopust: morje, ribolov, druženje z dekletom in prijatelji... Malce sem se že spočil, zdaj pa se počasi že pripravljam na novo sezono, da v Vardar ne bom prišel v telesno zapuščenem stanju. Uraden začetek priprav je 24. julija, v Makedonijo pa bom odšel nekaj dni prej. Čaka me tudi zdravniški pregled, potem pa gremo na dvotedenske priprave v Kranjsko Goro. Stanovanje? Za zdaj mi ga še niso našli, a časa je še dovolj. Obljubili so mi, da bo vse urejeno do mojega prihoda v Skopje, ko si bom lahko ogledal stanovanje ali več njih in izbral primerno. Samsonenko, ki je po novem tudi sponzor in lastnik ženske ekipe Vardarja, je stanovanjsko problematiko igralk rešil na originalen način: kupil je kar celotno novo zgradbo, opremil vsa stanovanja v njej in jih dal igralkam v uporabo, da mu ni treba plačevati najemnin. Razmišljal je o tem, da bi enako naredil tudi za moško ekipo, a je časa premalo.

Precej manj sanjsko, celo kruto, se je v primerjavi z Vardarjem razpletla vaša zgodba v koprskem klubu.

V Kopru je bilo do začetka letošnjega leta vse super. Klub je bil dobro organiziran in urejen, tudi po denarni plati. Pogodbe igralcev so bile dokaj visoke, predvsem za slovenski prostor in trenutne gospodarske razmere, nato pa se je po odhodu Franca Krašovca s položaja predsednika uprave podjetja Cimos vse zalomilo. Ko so se stvari začele zaostrovati, nam ni več uspelo priti v stik s Krašovcem in direktorjem kluba Alešem Koršičem, tako da nismo imeli nobenih informacij, kaj se dogaja v klubu in okoli njega.

Nenavadno je, da je po nekaj mesecih zadeve s klubske strani poskušala reševati posebna pogajalska skupina, katere člani pred tem sploh niso bili vključeni v delovanje kluba.

Ta pogajalska skupina je prišla kot strela z jasnega, na čuden način. Te štiri ljudi smo sicer poznali, a dejansko niso imeli skoraj nobene zveze s klubom. Prav tako niso imeli nobenih pooblastil, čeprav nam je Koršič zatrjeval, da so njegova desna roka in pooblaščenci kluba. Starejšim in izkušenejšim igralcem je bilo hitro jasno, koliko je ura in da je pogajalska skupina bolj ali manj delala s figo v žepu. Ni imela nobenih pooblastil, nobenih zagotovljenih sredstev, čeprav so člani skupine trdili, da imajo denar... Že v startu so nam predstavljali drugačno zgodbo, kot je bila v resnici. Hitro smo jih ujeli pri nekaterih lažeh in takoj nam je bilo jasno, da so v navezi s Koršičem. Ta se je nato zadnji mesec sicer le trudil, a je imel vsa vrata zaprta. Dejstvo je, da je podjetje Cimos v zelo slabem stanju in je tudi zato prekinilo veljavno sponzorsko pogodbo. V bistvu je šlo za dve pogodbi med Cimosom in klubom: ena je bila kreditna, druga pa sponzorska. Zakaj je bilo tako, vedo klubski veljaki, ampak tudi jaz vem. (smeh)

Pogajalska skupina naj bi igralcem ponujala od 25 do 30 odstotkov povrnjenega denarja v nekaj letih, čeprav brez zagotovil. A vseeno bi bilo to bolje kot stečaj kluba, po katerem nihče ne bo dobil ničesar.

Pogajalska skupina je trdila, da je večina igralcev pristala na njene pogoje. A prepričan sem, da z izjemo nekaterih igralcev, predvsem domačih, ni nihče pristal nanje. Mimogrede, ni šlo za pogoje na osnovi medsebojnega dogovora, ampak za ultimat pogajalske skupine – vzemi ali pusti. Igralci smo bili pripravljeni v pogajanjih še dodatno popustiti: iti še pod prvotnih 60 odstotkov in čas za vračilo podaljšati na nekaj let, samo da bi dosegli dogovor. Uradnega odgovora na naše pobude nismo dobili, nato pa je pogajalska skupina sredi junija nepričakovano izdala sporočilo za javnost. V njem je predstavila neresnično in izkrivljeno zgodbo, nas igralce pa je obtožila, da smo krivi za zaprtje in propad kluba, kar je bilo z njene strani zelo grdo.

Tudi če se boste igralci odločili za sodno pot, nimate možnosti, da bi prišli do svoje pravice (beri: denarja).

Nam ne gre samo za denar, ampak zdaj predvsem za načelnost. Igralci smo se med seboj pogovarjali in vsakdo je dejal, da bo šel do konca. Seveda je vprašanje, kaj lahko iztržimo, čeprav po mojem mnenju denarja verjetno ne bomo nikoli dobili. Nam bi bilo v tolažbo vsaj to, da bi nekdo odgovarjal za vse skupaj, da bi nekdo priznal svoje napake in se nam zanje vsaj opravičil.

Vaš nekdanji soigralec Gorazd Škof je dejal, da mu Cimos dolguje denarja za dober avtomobil. Je dolg koprskega kluba do vas za boljše ali slabše vozilo od Škofovega?

Povedal bom iskreno: meni je koprski klub med vsemi upniki dolžan največ. Cimos mi dolguje kar osem plač, kajti zadnjo sem dobil za november lani, sem pa edini, ki ni dobil plače za december 2012. Ostalim igralcem dolgujejo štiri ali pet plač, odvisno od tega, do kdaj so imeli sklenjene pogodbe: do 31. maja, 30. junija ali do 31. julija, kot sem jo imel jaz. Klubski dolg zgolj do igralcev znaša okoli 500.000 evrov, celoten pa je še precej višji. Če so Gorazdu Škofu dolžni toliko denarja, da bi si z njim lahko kupil zelo dober avtomobil, ga meni dolgujejo toliko, da bi si lahko kupil dva luksuzna.

Za reprezentanco Slovenije ne igrate že leto in pol, kar je posledica tega, da ste javno povedali, da v izbrani vrsti ne nameravate sedeti na klopi za rezervne igralce, ampak le igrati.

Zadnjo tekmo sem odigral proti Makedoniji januarja lani na EP v Srbiji. Po EP, na katerem sem imel minimalno minutažo, sva se z Deničem pogovorila. Predstavil mi je svojo vizijo, v kateri je napočil čas za mlajše igralce. Posredno mi je nakazal, da počasi prihaja čas, da se umaknem. Morebiti sem se v tistem trenutku preveč čustveno odzval, a še vedno sem prepričan, da sem dovolj kakovosten za igranje v reprezentanci, čeprav je na mojem igralnem mestu na desnem krilu konkurenca velika in kakovostna. Deniču sem jasno povedal, da želim igrati, ne pa sedeti na klopi za rezerviste, in da če ne računa name, naj pač igrajo mlajši. Vzel sem si čas za razmislek, zato sem mu tudi povedal, naj name ne računa v kvalifikacijah za SP 2013 v Španiji in na samem tekmovanju.

A glede na znano Deničevo načelnost in trdne odločitve je bolj ali manj jasno, da je vaša reprezentančna kariera končana.

Vedno sem s ponosom in častjo igral za Slovenijo, a po dvanajstih letih kariere na vrhunski ravni je napočil čas, da začnem gledati tudi nase. Doslej med sredino julija enega leta in koncem junija naslednjega zaradi klubskih in reprezentančnih obveznosti nisem imel niti enega prostega vikenda, ki bi mi prišel zelo prav. No, če bi me Denič potreboval, bi se bil pripravljen odzvati povabilu, a seveda z zagotovilom, da bom dobil ustrezno minutažo. Je pa jasno, da je treba stvari drugače reševati in rešiti. Skozi pogovor, ne pa nekoga enostavno črtati. Če si bo sedanji selektor premislil ali pa bo njegovo vlogo nekoč prevzel nekdo drug, bi se bil pripravljen odzvati. A trenutno kaže, da je reprezentančna kariera končana.

Toda še vedno ste dovolj mladi, da bi lahko zaigrali za kakšno drugo reprezentanco oziroma državo.

Mogoče bom nekoč zaigral za katero drugo državo, reprezentanco, če me Slovenija ne bo potrebovala. Ne bi mi bilo prijetno, a rokomet imam rad. Toda rad ga igram, ne pa ga gledam s klopi za rezervne igralce, tribune ali po televiziji.

Od vaše zadnje reprezentančne tekme je minilo leto in pol. Ob morebitnem igranju za novo reprezentanco bi morali počivati še leto in pol.

Na igranje za drugo državo oziroma reprezentanco pomislim predvsem takrat, ko me kdo vpraša, zakaj ne igram za Slovenijo in zakaj ne bi oblekel dresa katere druge reprezentance. Triletni reprezentančni premor pomeni, da bi moral izpustiti tudi svetovno prvenstvo v Katarju leta 2015, šele potem pa bi lahko zaigral za koga drugega. Takrat bom že malo v letih, a po drugi strani jih bom imel šele dobrih 32. In če bom takrat še igral na vrhunski ravni in bom zdrav, je vse mogoče.

Kariero ste začeli na zdaj že dolgo pokojnih Prulah, kjer je klub pred dobrim desetletjem šel v franže po podobnem scenariju kot Cimos.

Razlika je le v tem, da so Prule potem še nekaj časa delovale in živele, čeprav je večina igralcev odšla. Tudi na Prulah je klub ostal dolžan skoraj vsem igralcem, a nismo ukrepali po sodni poti, da bi dobili svoj denar. Po mojih informacijah noben igralec ni skušal svojega denarja izterjati po sodni poti. Če bi to storili, bi ga verjetno dobili, vsaj del. Nekateri igralci so se sicer dogovarjali s takratnim predsednikom Rudijem Bricem, pri čemer so menda nekateri denar dobili, drugi pa ne. Sicer pa je bila prulska zgodba podobna koprski: najprej je bilo vse v redu, potem pa so bile le še obljube, obljube, obljube...

Med Prulami in Cimosom, pri katerih ste potegnili krajši denarni konec, ste nosili dres Celja Pivovarne Laško. Ali ste vsaj tam dobili svoj denar?

Da. V Celju sem dobil vse do zadnje-ga centa, kot je bilo dogovorjeno in podpisano. Vsaj nekje.

Na Prulah ste pred desetimi leti padli na dopinškem testu zaradi uživanja marihuane, po domače kajenja trave, zaradi česar ste dobili štiri mesece prepovedi igranja.

Tega še nisem pozabil, večina ljudi pa je. Mogoče me kdo občasno skozi šalo spomni na to in potem je na ta račun veliko smeha. Tri dni pred pokalno tekmo proti Celjanom sem bil na neki zabavi, na kateri smo kadili tudi marihuano. Tudi jaz sem potegnil nekaj dimov in takrat se še nisem zavedal posledic. Zame je bila to dobra in draga šola, za druge pa opozorilo, da se tega, še posebno, če si vrhunski športnik, ne sme početi. Zaradi štirimesečne kazni sem ostal tudi brez nastopa za reprezentanco na domačem EP 2004, na katerem je Slovenija osvojila srebrno kolajno. Suspenz je trajal od julija do oktobra 2003, novembra sem že igral za klub in bi lahko nastopil tudi za reprezentanco, a nisem bil med izbranimi.

Številne poškodbe so bile v preteklosti eden »zaščitnih znakov« vaše kariere.

Imel sem eno večjo in tri manjše operacije kolen ter operacijo rame, poleg tega pa še številne manjše poškodbe, kot so zvini gležnjev, natrgane mišice... Predvsem med igranjem v Celju sem imel dolgo obdobje, ko so se poškodbe vrstile kot po tekočem traku in zaradi katerih so rehabilitacije trajale po nekaj mesecev. Z ramo na »šuterski« roki po operaciji, ki so jo opravili kmalu po mojem prihodu v Koper, nimam več težav. Kar se tiče kolena, sem imel rekonstrukcijo. Imam namreč veliko težav s pogačico, ki mi jo precej vleče navzven, zato obdrgne hrustanec na zunanjem delu. Imel sem tudi strgane križne in stranske vezi na kolenu, v zadnjih petih letih pa nisem imel hujše poškodbe. Občasno se pojavijo kakšne manjše, a to je vse v mejah normale in letom primerno. (smeh)