Dvojnik namesto zrcalne podobe
Praški študent pripoveduje zgodbo o Baldwinu, revnem, toda ambicioznem študentu, ki sanja o veliko bolj elitnem življenju, kot ga živi v svoji skromni sobi in tej študentski beznici, kjer zdolgočaseno obrača hrbet svojemu dekletu, ki bi rada z zapeljivim plesom pritegnila njegovo pozornost. Medtem se v okolici Prage visoka družba, o kateri ubogi študent najbrž sanja, udeležuje lova. Tam je tudi gospod s črnim cilindrom, belimi rokavicami in trebuščkom, skratka, čisto navaden buržuj, podoben vsem drugim iz te družbe. Toda v resnici je vse prej kot navaden, saj je dobro videti, kako jim z magičnimi gestami nastavlja divjačino in usmerja tudi njihovo gibanje. Skratka, hudič osebno, vendar maskiran v buržuja. S svojim hokuspokusom uredi tako, da se neka ženska iz visoke družbe sreča z onim ubogim študentom, ki tega srečanja seveda ne more pozabiti. Hudič ga zvečer obišče v njegovi sobi, kjer je nekaj knjig in ogledalo v velikosti človeške postave, in študentu v zameno za njegovo zrcalno podobo ponudi kos zlata. Baldwin pristane, hudič iz zrcala izvleče njegovo podobo in jo zvije v »rolo« ter se sardonično, kot se zanj spodobi, poslovi.
S pomočjo tega zlata si mladenič utre pot v visoko družbo, kjer pa se, kot kakšen vampir, ogiba zrcalom, toda nekega dne vseeno uzre svojo zrcalno podobo, vendar ne v ogledalu, marveč utelešeno kot njegov dvojnik iz mesa in kosti. Ta ga zdaj povsod spremlja in v družbi kompromitira, včasih pa se pojavi tudi namesto njega in v dvoboju ubije njegovega nasprotnika, ki se mu je Baldwin ravno hotel opravičiti. Študent se zdaj skriva, toda njegov dvojnik ga povsod preganja in izdaja, kot da bi se mu njegova zrcalna podoba hotela maščevati, ker jo je prodal hudiču; Baldwinovo življenje postane neznosno in v obupu se odloči, da bo svojega dvojnika ubil. Ko se ta nekega večera pojavi v njegovi sobi, stoječ pred zrcalom, Baldwin nanj strelja – zrcalo se raztrešči in dvojnik izgine, hkrati pa se zruši sam Baldwin: umirajoč na tleh v roki stiska košček ogledala, ki mu je pred smrtjo vrnilo zrcalno podobo.
Prav nič mefistovski zlodej
Pogodbe s hudičem so v lepi književnosti že dolgo poznali, toda hudič v tem filmu je videti, kot da nima nič skupnega s svojim velikim literarnim prednikom Mefistom. Peter Sloterdjik je v Kritiki ciničnega uma lepo pokazal, da je znameniti Goethejev teatralni hudič v resnici »prvi postkrščanski realist«. Brž ko odpre usta, da bi povedal, kako stojijo stvari v svetu, izgine vsa krščanska metafizika, teologija in morala. »Če bi mu odvzeli še rogove in parklje, od Mefista ne bi ostalo nič drugega kot meščanski filozof: realist, antimetafizik, empirik, pozitivist.« Tako da Faust, ki je bil vse od 16. do 19. stoletja paradigma modernega raziskovalca, ni po naključju sklenil pogodbe s takšnim hudičem: samo od njega se je lahko naučil, kako sneti religiozna očala in gledati s svojimi očmi.
Že tostran neprimerljivosti Praškega študenta in Fausta je hudič v tem filmu precej drugačen od Mefista: najprej je videti kot buržuj in celo kot tisti, ki ima buržoazijo v rokah, to pa seveda pomeni, da hudič ni toliko buržujski, kot je buržoazija demonizirana. Čeprav verjetno samo zato, ker ji študent ne pripada: spomnimo se, da ni hudič tisti, ki bi študenta zapeljeval z bogastvom, marveč se podoba visoke družbe na lovu pojavi kot odgovor na njegov zasanjan pogled, torej kot uprizoritev njegovih sanj, ki mu jih hudič pomaga uresničiti. Je pri tem kaj čudnega, če študentu v zameno za njegovo zrcalno podobo ponudi zlato? Mar se Baldwin svoji zrcalni podobi ni že sam odpovedal prav s svojo »buržoazno željo«? In jo torej želel zamenjati z drugo, se pravi, da je bil Baldwin že razdvojen, še preden se je srečal s svojim dvojnikom: če ga ta že ne bi fantazmatsko obiskoval, tudi ne bi mogel postati utelešena fantazma, torej ta podoba, ki zapusti zrcalo in začne živeti svoje življenje.
»Hudičeva« banalnost kapitalizma
Zato bi lahko pritrdili filmskemu zgodovinarju in teoretiku Thomasu Elsaesserju (»Družbena gibljivost in fantastika v nemškem nemem filmu«), ki vidi v nemških ekspresionističnih filmih »fiktivno transformacijo in premestitev« dejanskih družbenih konfliktov, se pravi, da bi bil Baldwin iz Praškega študenta zgleden predstavnik tistega družbeno nestabilnega razreda, ki »kompenzira svoj strah pred proletarizacijo s sanjami, v katerih so ogne družbenemu konfliktu prek osebnih fantazij o uspehu«.
Toda kar je bilo še pred stotimi leti v filmu demonizirano kot pogodba s hudičem, je v sami realnosti kapitalističnega sveta že zdavnaj postala čisto banalna kupoprodajna pogodba ali pa pogodba o najemu delovne sile. Prav to bi tudi lahko bil eden izmed razlogov, zakaj so ameriški kritiki Nespodobno povabilo (Adrian Lyne, 1993) razglasili za »najneumnejši film«. Toda hollywoodske »neumnosti« so lahko v sociološki optiki tudi simptomatične, hočem reči, da je bilo Nespodobno povabilo vredno ogleda vsaj zato, ker je pod videzom pogodbe s hudičem dokazalo, da takšne pogodbe v današnji družbi ni več. Mar je milijonar Gage, ki je lep kot bog, podoben kakšnemu zlodeju? Seveda ni, a ne toliko zaradi tradicionalne predstave o hudiču, po kateri ta nikoli ni podoben samemu sebi, ker si nenehno nadeva druge podobe, da bi lahko varal in zapeljeval, kakor pa zato, ker je denar že razodet kot edina »substanca«. Kdor tega ne uvidi, je nevrotik. Kaj dela nevrotik? Normalnega nevrotika, denimo, dejansko postane strah iz strahu, da ga ne bi bilo strah, kakor lahko iz bojazni, da bi ne bil podoben svojemu očetu, dejansko postane podoben svojemu očetu. Takšen nevrotik je junakinja v Nespodobnem povabilu, ki gre v posteljo z Gageem prav zato, ker trdi, da »ljubezen ni na prodaj«: se pravi, ker je bila »ljubezen« njeno bogastvo le tako dolgo, dokler ni dobila drugega.