Je pa še ena nekoliko manj grozna stvar, ki bi v prihodnje zahtevala redakcijo. Namreč datumsko oziroma priložnostno neoznačeni teksti, ko sicer vemo, da so nastali med letoma 2006 in 2009, ne vemo pa za posameznega, v kateri čas naj bi sodil, in tako na slepo ugibamo, ali se je denimo »poplava tožb«, o kateri piše avtor v nekem besedilu, dogajala leta 2006 ali pa morda leta 2009.
Potem pa groznih stvari zmanjka. Bogataj je pač edini slovenski avtor, ki lahko skoraj katero koli legendo iz ribiškega sveta komparativno prenese na slovensko kulturno in literarno sceno. Recimo ko babice in glavoče, ribji vrsti, ki živita v pristaniško-kanalizacijskem morskem pasu, primerja z birokracijo ministrstva za kulturo. In smo spet tam, ko pedantni in radovedni ne vemo, ali primerjava leti na garnituro pred ali po letu 2008, čeprav je skriti nauk zgodbe verjetno ta, da je prilika o vzponu »na vse spremembe prilagojenih kreatur iz bibavičnega pasu« brezčasna. Ali pa tista druga ribja o strmorincu in brizgaču, ko je mlajše kulturniško telo penetrant, telo kulturniškega prvaka pa penetrirani. In ko slednji po usodnem srečanju kipi od zmagoslavja, mladec pa je prelit s tanko plastjo sluzi... Skratka, Matej Bogataj opazuje pozorno in opisuje nazorno. Tako da vedno jasno vidimo obraze, čeprav nikoli ne izusti imena. Za sumljivo posadko kulturniške barke in za skrivni tovor v strojnici vsi vemo, a Bogataj je edini predstavnik svoje generacije, ki glasno opozarja na njeno piratsko zastavo.
In prav to dela Bogataja odličnega komentatorja (kulturniške) družbe, njenih izpostavljenih figur ter pri vsem skupaj še najmanj krivih, najmanj dolžnih – literarnih svetov. Je dobro informiran, a hkrati umerjen, poglobljen v snov, a hkrati distanciran. Umerjen in distanciran skozi humor. Pa ne, da namenoma zabava, vtis je, da ga samega vleče na smešno stran. Publicistična besedila na pol poti do literarnih večinoma pridelajo smisel, sporočilnost in estetiko ne glede na konkretne obraze in imena. Še v »jeziku felatio«, kot avtor poimenuje slog kritiškega slavospeva (str. 60): »Legenda, izborno, veličastno, bravurozno!«
