Oblast oblastnike tudi poneumlja

Deformacije večinskega sistema

Deformacije večinskega sistema in njegovih izpeljav (dvokrožni sistem, paralelni sistem, dodatno nagrajevanje zmagovite stranke) prihajajo na poseben način do izraza na Madžarskem. V tem primeru se vladajoča stranka lahko sklicuje na večinsko podporo volilcev. Nagrada, ki jo je dobila na večinskih volitvah v obliki 15 odstotkov dodatnih poslanskih sedežev, pa ji je prinesla dvetretjinsko večino v parlamentu. Ta večina je bila zlorabljena za to, da vladajoča stranka po svoji podobi oblikuje preteklost, sedanjost in prihodnost. S tem ko vsa temeljna področja pravnega urejanja vključuje v ustavo in temeljne zakone, ki se sprejemajo in spreminjajo z dvetretjinsko večino, poskuša za dolga desetletja preprečiti korekcijo rešitev, ki jih danes uveljavlja.

Kot je na zadnji seji ugotovila Beneška komisija, zlorabljajo danes na Madžarskem ustavo kot instrument političnega spopada, namesto da bi ohranila značaj akta, ki na podlagi širokega konsenza ureja pravila, po katerih ta spopad poteka. Enotnost vseh evropskih institucij v obsodbi takšne usmeritve je zelo pomembna zato, ker v ekonomski krizi volilce zanaša iz ene v drugo skrajnost, iz leve v desno in nazaj. Upam si napovedati, da sedanje skrajnosti na Madžarskem ne bodo trajale tako dolgo, kot si to želijo njihovi nosilci. Ne zaradi kritik, ki prihajajo iz evropskih institucij, temveč zato, ker uvedba enokrožnega večinskega sistema namesto dvokrožnega odkriva težnjo po totalitarnem obvladovanju družbe, ki pa se prej ali slej maščuje. Oblast oblastnike ne samo kvari, temveč tudi poneumlja in ne znajo prav oceniti, kaj dolgoročno krepi in kaj ogroža njihovo oblast. Vedno znova se zanašajo na to, da se bodo njihove izdatne zmage na večinskih volitvah ponavljale v neskončnost, namesto da bi svoje pozicije branili z uvedbo enega od proporcionalnih ali kombiniranih modelov volilnega sistema. Večinski volilni sistem, še posebej enokrožni, ima namreč to bistveno lastnost, da z enako silovitostjo zruši obstoječo oblast, kot je na prejšnjih volitvah prispeval k njeni veličastni zmagi.

Vodilni stranki britanskega otoka po volilni zmagi nemudoma prelomita obljubo o uvedbi kombiniranega sistema. Na nekem drugem otoku pa je prišlo do zamenjave večinskega s kombiniranim sistemom dveh glasov, kot je uveljavljen v Nemčiji. V Novi Zelandiji je bil nov volilni sistem izbran na referendumu, pa tudi odločitev o njegovi ohranitvi je bila sprejeta na referendumu (nekaj nad 57 odstotkov oddanih glasov). Kateri so razlogi, da so se v Novi Zelandiji izneverili britanski volilni tradiciji? Temeljni razlog za spremembo je bil v tem, da je v ekonomski krizi še posebej pomembno večinsko zaupanje ljudi v aktualno oblast. Tisto, kar je bilo v Veliki Britaniji sprejemljivo, ko je na primer Margaret Thatcher izvajala boleče gospodarske ukrepe ob približno 43-odstotni volilni podpori, ni več sprejemljivo v sodobni Novi Zelandiji, kjer štejejo, da je večinska volilna podpora nujna popotnica vladam, ki se z bolečimi reformnimi ukrepi prebijajo skozi krizo. (Naj vsaj v oklepaju ponovim, da sprejemajo vlade v času ekonomske krize boleče intervencijske ukrepe, katerih učinke bodo mlade generacije čutile še dolga desetletja, pa se kljub temu nihče ne zmeni za predlog o znižanju starostne meje za pridobitev volilne pravice, ki bi lahko sprožila proces kadrovske prenove.)

V Sloveniji ne more biti nobenega dvoma, da je obstoječi proporcionalni volilni sistem z volilnimi okraji prispeval k nezaupanju v vladajoče, k prepričanju vstajnikov in mladih, da se v državnem zboru ne sliši njihov glas, k odtujitvi poslancev od volilcev in njihovi podreditvi strankarskim vrhovom, k temu, da je v ospredju izbira med strankami in v ozadju izbira med kandidati. Poleg tega je ravno čas ekonomske krize in nezaupanja ljudi v politične stranke, njihove poslance in ministre pravi trenutek za spremembo volilnega sistema. Smer spremembe je jasno določena z ustavo že od leta 2000: zagotoviti neposreden vpliv volilcev na izvolitev poslanskih kandidatov. Smer torej ni sporna, tudi skrajna meja je ustavno določena (sorazmerna sestava državnega zbora), odprto je samo vprašanje, kako velik korak v tej smeri bi bil najboljši.

Majhen korak je mogoče doseči s predlogom Pozitivne Slovenije, da se namesto okrajev uvede prednostni glas; večji korak pa bi bila uvedba kombiniranega sistema dveh glasov, za katerega je ZDUS (Zveza društev upokojencev Slovenije) zbrala potrebno podporo volilcev. Zagovorniki kombiniranega sistema upravičeno poudarjajo, da bi pomenil demokratični preboj. Omogočil bi izvolitev samostojnejših poslancev po večinskem načelu, zmanjšal število parlamentarnih strank, okrepil učinkovitost koalicijske vlade, ki bi temeljila na predvolilnem sodelovanju strank, in zmanjšal korupcijska tveganja. Seveda ne gre skrivati, da bi z drugim glasom, ki zagotavlja sorazmerno sestavo državnega zbora, ljudje še vedno izbirali tudi med strankami, njihovimi programi in kandidati.

Močan, absoluten prednostni glas

Kombinirani volilni sistem dveh glasov so v Nemčiji uvedli po drugi svetovni vojni, da bi onemogočili skrajnim političnim programom vstop v parlament in da bi ohranili sorazmerno zastopanost političnih strank; v Italiji so ga uvedli na prehodu v 21. stoletje, ker so tradicionalne politične stranke zaradi korupcijskih afer izgubile vsakršno zaupanje med volilci; na Japonskem je prišlo do njegove uvedbe zaradi korupcije in klientelizma med dolgotrajnim vladanjem liberalnih demokratov; v Novi Zelandiji pa zaradi prepričanja, da krizne razmere terjajo prepričljivo legitimnost izvoljenih. V Sloveniji so prisotni v veliki meri vsi navedeni razlogi, zato bi bil na mestu podoben korak.

Vladajoče strukture se večinsko ogrevajo za uvedbo prednostnega glasu namesto volilnih okrajev in ne za pogumnejšo odločitev o uvedbi kombiniranega sistema. Po mojem mnenju je uvedba prednostnega glasu (majhen) korak v pravi smeri, vendar samo pod pogojem, da ne bo še v večji meri kot sedanji volilni sistem poudarjal izbire med strankami namesto med kandidati. Če ureditev ne bo zagotavljala izvolitve kandidata, ki bo dobil večje število prednostnih glasov, potem bo ta glas šibek in bo nova ureditev dodatno utrjevala moč strankarskih vrhov. V poštev pride torej samo močan, absoluten prednostni glas, ki se ne ozira na vrstni red, ki ga je določila stranka.

Uvedba prednostnega glasu bo korak nazaj, če bodo volilcu zožene možnosti neposrednega vpliva na izbiro kandidatov. Velika je nevarnost, da bomo po ukinitvi volilnih okrajev v volilni kabini soočeni z ogromnim številom kandidatov (več kot sto) in zato prisiljeni, da se najprej opredelimo za eno od političnih strank in potem samo znotraj kandidatov te stranke izbiramo, komu bomo namenili prednostni glas. Takšna rešitev je manj poosebljena od obstoječe, ko se vsaj del volilcev odloča o podpori strankam glede na to, kako ocenjujejo kandidata, s katerim stranka nastopa v volilnem okraju. Zato bi bil korak v pravi smeri, če bi s prednostnim glasom volilci lahko izbirali med kandidati različnih političnih strank in neodvisnimi kandidati (panaširanje). Samo v tem primeru bi volilni sistem dobil eno od značilnosti kombiniranega sistema dveh glasov, saj bi omogočal sočasno izbiro med posameznimi kandidati in med političnimi strankami. Zato bi ga lahko šteli za kompromis, ki bi prispeval h krepitvi zaupanja v stranke, poslance in ministre.