Leto 2012 je bilo sijajno!

Država vrže puško v koruzo

Gre za trende, ki jih analizirajo ekonomisti na vseh straneh oceanov in občutijo ljudje na vseh koncih sveta. Odhajajoči predsednik odbora ekonomskih svetovalcev Bele hiše Alan Krueger je bil 12. junija povabljen v Rock and Roll Hall of Fame. Govoril je o naraščajoči dohodkovni neenakosti in možnostih za ponovno krepitev srednjega razreda. Krueger, ki se septembra vrača kot profesor na Princeton, je ameriško ekonomijo ponazoril z delovanjem glasbene industrije. Vse bolj velja, da zmagovalci poberejo vse. Vse manj je jasno, ali do uspeha res vodi talent in ne le sreča. Njegov zaključek je presenetljiv. Opozarja na vse prave reči: vse večja neenakost zmanjšuje priložnosti in možnosti za uspeh vseh, naša življenja vse bolj določa, v katero zibelko se rodimo, ne pa, koliko smo pripravljeni delati ter kakšen talent in koliko znanja imamo. A nato izobesi belo zastavo: »Država mora odigrati pomembno vlogo, toda z omejenimi proračunskimi zmogljivostmi in omejeno politično voljo lahko vlada le začrta pogoje za rast privatnega sektorja, kar bo zagotovilo več služb in priložnosti za družine srednjega razreda. V veliki meri je na podjetjih, organizacijah in združbah privatnega sektorja, da zagotovijo, da bo gospodarska rast vodila k povečevanju bogastva za čim širši krog ljudi in za dostojno življenje večine,« poudari Krueger.

Ob tej opustitvi politične odgovornosti je še najbolj na mestu članek Martina Wolfa v New York Review of Books o tem, kako je politika varčevanja, ki klesti vlogo države v gospodarstvu, propadla: »Kar se dogaja v Veliki Britaniji in območju evra, je hujše od zločina, gre za popolno bebavost.« Po vseh finančnih škandalih, ki so sledili zlomu leta 2008, staviti na lastnike kapitala, da bodo delovali v dobro večine in širokosrčno, ne zveni najbolj bistro.

V Veliki Britaniji je študija, ki jo je vodil sir Roy McNulty, leta 2011 pokazala, da je delovanje privatiziranih britanskih železnic postalo za 40 odstotkov dražje, kar se je prevedlo tako v višje cene vozovnic kot v dvakratno povečanje državnih subvencij za njihovo delovanje. Laburistični poslanec Michael Meacher opozarja, da nenadzorovani trgi ne umirijo gospodarstva, ampak hudo povečajo neenakost in pogosto niso skladni z javnim interesom. Pretirana koncentracija tržne moči vodi v zlorabe, zmanjšanje pravne odgovornosti, na trg pa lahko vstopi vse manj novih akterjev.

Tudi ameriški ekonomist Paul Krugman opozarja na negativno vlogo, ki jo igrajo globalni monopoli. Vse več dobičkov tako ne odraža povečanja produktivnosti ali investicij, ampak preprosto le tržne monopole. Celo konservativni zgodovinar ekonomije Bruce Barlett, ki je svetoval Ronaldu Reaganu in Georgeu Bushu starejšemu, opozarja na ekscesno izkoriščanje delavcev in njihovo neudeležbo pri dobičku.

V Nemčiji je po podatkih Mednarodne organizacije dela četrtinsko rast produktivnosti v zadnjih dveh desetletjih spremljala ničelna rast realnih plač delavcev.

Globalizacija, migracije in tehnološki napredek so prinesli svoje, priznava tudi novinar George Packer. A v svoji novi knjigi The Unwinding o nastanku nove Amerike, v kateri se je razkrojila družbena pogodba med državo in ljudmi, opozarja na človeške odločitve, ki so pripeljale do sedanjega stanja: politika je postala boj za osebne koristi, lastniki podjetij so postavili hitro bogatenje pred dolgoročne interese delavcev, zlorabe pri trgovanju s finančnimi papirji sta omogočila zavestno spreminjanje pravil in rahljanje državnih mehanizmov nadzora. Članek Zaton in padec: kako je razpadla ameriška družba Packer zaključi z neprijetnim stavkom: »Ko je družbena pogodba enkrat razcefrana, ko dogovor ne velja več, samo še bedaki igrajo po pravilih.«

Ob tem zvenijo besede iz filma The East preroško: »Vi lažete nam, mi bomo lagali vam. Vi vohunite za nami, mi bomo vohunili za vami. Vi zastrupljate nas, mi bomo zastrupili vas.«

Zadnji (še) preživeli

Na ulicah po vsem svetu so upokojenci, mlade družine in visoko izobraženi mladi brez služb, ki zahtevajo kakovostno in svobodno življenje. Ekonomski modeli, ki se jim je dajalo različna imena, od južnoameriškega socializma, evkadorskega buen vivira do turškega razcveta, vsi kažejo neodpornost na pritiske neoliberalizma. Korupcija in primarnost interesov kapitala v javnih politikah sta ljudi spravili na ulico tako v Turčiji kot Braziliji.

Ekvador je zadnja leta znan kot država, ki na svojem veleposlaništvu v Londonu ščiti Juliana Assangea. Za azil pred pregonom v rodni Ameriki je Ekvador zaprosil tudi junak naše dobe internetnega vsenadzora Edward Snowden. Ekvadorski predsednik Rafael Correa je leta 2008 sklical nacionalno skupščino o novi ustavi, ki so jo nato potrdili na referendumu. Med ustavna načela so zapisali pravice Zemlje in se zavezali k razvoju, ki temelji na starodavnem andskem idealu dobrega, lepega in harmoničnega življenja vseh ljudi z njihovim okoljem – buen vivir.

Vendar dr. Pol De Vos in zdravnik Mauricio Torres-Tovar v članku The Correa »phenomenon« in Ecuador: between »buen vivir« and neo-developmentalism opozarjata, da tudi v tej južnoameriški državi med nekdanjimi podporniki Corree vre zaradi projektov, ki želijo črpati rude in nafto ter si pridobiti pravice nad vodnimi viri. Odziv države sta bila kriminalizacija družbenih gibanj in preganjanje aktivistov. »Gibanje se zavzema za radikalen obrat k bolj ekološkemu pristopu in večjim strukturnim spremembam glede delitve bogastva in moči v ekvadorski družbi,« razlagata avtorja. »Protineoliberalne politike uživajo visoko, aktivno podporo večine prebivalstva.«

V Sloveniji je nova vlada prenehala z govorico, ki je napovedovala vojno lastni družbi. A nadaljuje s politiko, ki udriha po najranljivejših. Dvig davka na dodano vrednost, ki bo stopil v veljavo v ponedeljek, bo najbolj prizadel delavski razred, brezposelne, študente in upokojence. Prejšnji petek na vladi sprejete, a zaenkrat zadržane spremembe socialne in delovne zakonodaje varčujejo na plečih brezposelnih, mladih mater in obubožanih upokojencev. Sofinancira pa se delodajalce in gospodarstvo. Na pristojnem ministrstvu nameravajo delodajalce, ki bi med letošnjim novembrom in januarjem 2015 zaposlili mlade brezposelne za nedoločen čas, za dve leti oprostiti plačila vseh prispevkov. »MDDSZ ne bo krilo prispevkov, ki jih bodo oproščeni delodajalci, ampak bo v proračunu RS za 'oproščeni' znesek manj prispevkov,« so razložili na ministrstvu. Vseeno pa ocenjujejo, da naj bi zaradi več zaposlenih ukrepi vendarle imeli pozitiven učinek na proračunske prilive.

Z znižanjem nadomestil za brezposelne pravijo, da bi letno prihranili 10 milijonov evrov. Spremembe socialne zakonodaje, na nujnost katerih je opozorila raziskava, ki so jo naročili in predstavili marca letos in ki je razkrila povečanje stiske nekaterih najranljivejših skupin, še pripravljajo. Napovedujejo, da jih bodo predstavili sredi julija, veljati pa naj bi začele sredi novembra.

Politični programi, ki sovpadajo le s pisanjem prošenj in poročil za evropska sredstva, ne morejo biti resna nacionalna politika. Davkoplačevalci smo glede na zaključni račun za leto 2011 v slovenski proračun prispevali 6575 milijonov evrov davčnih prihodkov od 7833 milijonov vseh realiziranih prihodkov. V letošnjem Poročilu o razvoju Urad za makroekonomske analize in razvoj spet ugotavlja, da »Slovenija od povprečja EU odstopa po višjem deležu davkov na potrošnjo (za 3,1 odstotne točke) in delo (za 4,5 odstotne točke) ter po nižjem deležu davkov na kapital (za 7,3 odstotne točke)«. Leta 2011 so se »davki na kapital nominalno še nekoliko zmanjšali in dosegajo v strukturi davkov nepomemben delež«.

Veseliti se, da notranjih razprtij med politično elito ni več, je nenavadno. Če so ukrepi zadnjih mesecev vse, kar lahko politika enoglasno ponudi, potem v Sloveniji morda ne bomo ščitili dreves, bomo pa se borili za temeljno dostojanstvo.

Jérôme E. Roos v eseju Avtonomija: ideja, katere čas je prišel? opozarja, da so politične stranke znotraj državnih struktur talke bankirjev in poslovnežev, ki jih izsiljujejo s tem, da lahko prenesejo svoje investicije kamorkoli želijo. »Milijardne dobičke tlačijo v davčne oaze, investicije pa selijo tja, kjer jim ponudijo najmanj pravil ob največjih koristih,« piše Roos. Politiki pa investitorje potrebujejo za zagotavljanje vsaj znosnih gospodarske rasti in stopnje zaposlenosti, da obdržijo oblast. Roos je prepričan, da je doba sedanjih političnih strank končana. »Na ljudeh je, da (u)krivijo svod zgodovine v smeri pravičnosti za vse.«

V torek je bilo na državni praznik pred parlamentom več tisoč ljudi. S svojimi telesi so izražali protest, da je ogrožena temeljna pravica vsakega človeka do osnovne zdravstvene oskrbe. Po internetu je krožila šala, da tudi če bo solzivec, se ni treba bati, ker bodo tam zdravniki. Pomagali bodo vsi, drug drugemu. Solzivca ni bilo. Je pa v množici mlad fant vztrajno držal nad glavo napis: »Ti ... si v redu?«

To je vprašanje, s katerim se na trgih po vsem svetu, ki si jih ljudje na novo prisvajajo kot uvod v novo politiko, začne in konča vse. Politiki vztrajno dokazujejo, da nimajo pojma, kaj pomeni.