Vesolje točk in točkovanja

Briljantina, Lasje ...

Takrat nekoč je moj ambiciozni, radovedni in prijazni sošolec s primerjalne književnosti, ki je takoj, ko je prišel študirat v Ljubljano, začel spoznavati slovensko literarno sceno, oznanil, da ima od včeraj novega prijatelja. Pravzaprav je malo okleval in ni bil čisto gotov, ali je beseda prijatelj prava ali ni, ali bo morda dovolj samo znanec, kajti poznanstvo je bilo še čisto sveže, a se je vseeno odločil, da ga bo označil za prijatelja. Naredil je kratko pavzo, rahlo dvignil glavo in izgovoril ime in priimek, kot da razkazuje svojo novo »lovsko« trofejo: »Milan Kleč.«

Seveda nisem imel niti najmanjšega pojma, o kom govori. In ne vem, koliko časa sem potreboval, da sem ime in priimek Milan Kleč sestavil s prizorom, ki sem ga videl (prišlek iz province sem bil namreč jaz), s podobo padajočega tipa iz Šumija. Če malo rekonstruiram preteklost, se mi zdi, da sem vse skupaj povezal, ko mi je prijatelj pokazal nekakšen poster karikatur, ki je bil objavljen v Mladini pod naslovom Slovenski pesniki ali nekaj podobnega.

Karikature je narisal Marko Derganc, ki je bil zaradi Butnskale absolutno slaven tudi v provinci, čeprav Radia Študent sploh nismo lovili in se je legenda o Butnskali prenašala naokrog od ust do ust oziroma so jo prenašali tisti, ki so študirali v Ljubljani in tam tudi stanovali. Prižgala se je lučka v moji glavi in tip iz Šumija je dobil ime in priimek tudi pri meni, ne samo pri sošolcu. Obstajala je seveda drastična razlika: jaz Kleča nisem mogel imeti za prijatelja, saj nisem z njim do takrat še nikoli govoril.

Sploh si verjetno ne bi upal govoriti. Vedel pa sem, kdo je in kako je videti. Bil mi je simpatičen, čeprav je bil dostikrat videti zajeban, jezen in namrgoden. A ljudje, ki so nosili kavbojske škornje, ki so padali iz gostiln in bili napol hipiji, so mi bili vedno simpatični.

In nekoč takrat so začele izhajati knjige pri novoustanovljeni založbi Aleph in nekoč takrat je po hodnikih Filozofske fakultete završalo, in tisti, ki so imeli kakršenkoli resničen stik s sodobno književnostjo, ne samo s Homerjem in francoskim realizmom, čeprav ne z enim ne z drugim seveda ni nič narobe, so začeli govoriti o Briljantini.

Verjetno sem celo pomislil, da so malo za luno, in da smo mi v provinci bolj napredni od cveta bodoče humanistične inteligence, saj smo film z Johnom Travolto in Olivio Newton-John videli že v sedemdesetih, in ne na polovici osemdesetih. A se je spet izkazalo, da sem za luno jaz in da je cvet bodoče slovenske humanistične inteligence vendarle napreden in hodi v korak s tedanjim časom in časom nasploh.

Beseda ni tekla o filmu, pač pa o pravkar izdani knjigi kratkih zgodb Milana Kleča, katere naslov je bil Briljantina. V tistih predavalnicah na Aškerčevi sem imel občutek, da sem neumen, in na srečo nisem odprl ust, kajti obveljal bi za še bolj neumnega, kakor sem bil. A povezava s Travolto ni tako iz trte izvita, saj je sam avtor na zavihek knjige napisal, da je Briljantina pravzaprav zbirka pisem, ki jih je poslal Johnu Travolti.

In završalo je še enkrat, ko je izšla naslednja knjiga kratkih zgodb: Lasje. Očitno je imel Kleč svoje fiksacije. Na začetku svoje prozne kariere je bil fiksiran na tisto, kar raste na glavi, in tisto, kar se uporablja pri negi tistega, kar raste na glavi. Pri poeziji oziroma v poeziji (sam sem ga naprej spoznal kot pesnika in tudi zares je bil naprej pesnik, prozaist je baje postal, ko so mu pomotoma nakazali honorar, ki bi ga moral dobiti Vladimir Kovačič, in je moral potem dolg vrniti v naturalijah – v pisanju proze), pa na živali in smreke in seveda gole punce.

In prepričan sem, da bi še precej ljudi, ki so v osemdesetih hodili mimo Šumija proti Filozofski fakulteti, pa čeprav niso imeli te sreče, da bi videli Milana Kleča, kako pade iz lokala naravnost na Titovo, in bili na ta način in s tem prizorom nekako iniciirani in posvečeni v sodobno slovensko književnost, reklo, da je kultna knjiga njihove generacije Briljantina ali pa Lasje ali pa kar obe, pa čeprav ju ni napisal pripadnik generacije, rojene v šestdesetih, pač pa nekdo, ki je bil od njih precej starejši.

Od prej opisanih dogodkov je minilo več kot četrt stoletja in vsi smo za četrt stoletja starejši in Milan Kleč se je v tem času začel voziti s kolesom in je v tem času izdal kopico knjig in njegovi prozni podvigi se niso ustavili pri pisanju kratkih zgodb, pač pa je začel pisati prave špeh romane in še bolj zašpehane špeh romane in čedalje manj poezije in izdajal je knjige pri marginalnih založbah in pri centralnih založbah in medtem smo začeli živeti v novi državi in prizorov, da bi ljudje, ki se ukvarjajo z umetnostjo in književnostjo nasploh, padali iz gostiln na kakšno cesto, v boljšem in varnejšem primeru pa na kakšen pločnik, je bilo in je čedalje manj ali pa jih sploh ni, saj umetniki postajajo poslovneži s poslovnimi kovčki in morajo imeti trezne glave in spočita telesa, če hočejo skleniti kak nov poslovni dogovor, ki se bo v kateri od marginalnih točk ali pa opomb pod črto dotikal tudi umetnosti ali pa vsaj nečesa, kar se ima za umetnost in se skuša kot umetnost prodati.

Čas, v katerem živimo, in sistem, v katerega smo tako veseli in z velikimi pričakovanji zakorakali pred dobrima dvema desetletjema, ko nas je večina videla in si želela le polne police v trgovinah, je uspešno iztrebil tiste, ki ob neprimernih urah padajo iz gostiln, in iztrebil je tudi tiste, ki padajo iz gostiln ob primernih urah in počenjajo neumnosti, ki jih po navadi počnemo že v primeru, da se dlje zadržujemo v eni gostilni, še toliko bolj pa, če imamo za sabo dolgotrajnejšo turnejo po več različnih gostilnah.

»Popotovanje« po literarni sceni

V drugi polovici devetdesetih je založba Nova revija izdala knjigo z naslovom Ura evropske resnice, v kateri so, če verjamemo recenzentom, razmišljanja slovenskih intelektualcev, umetnikov in znanstvenikov ter članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti o tem, kako po osamosvojitvi čedalje bolj zaostajamo za evropskimi kulturnimi in demokratičnimi standardi. Ker nerad berem knjige, ki jih pišejo slovenski intelektualci, tudi te nisem prebral, temveč moram, da mi razkrijejo, kaj je v njej, zaupati recenzentom.

Pri založbi Beletrina pa je ravnokar izšla knjiga Milana Kleča z naslovom, ki je podoben naslovu intelektualne knjige iz devetdesetih. Recimo, da je to roman, čeprav bi lahko šlo tudi za daljšo pripoved v stilu Šeherezade… edino, kar je gotovo, je, da je knjiga proze, v kateri je tudi nekaj pesmi in kar precej karikatur Marka Derganca, istega slavnega Marka Derganca, ki je avtor posterja slovenskih pesnikov, s katerega sem identificiral tipa, ki je padel iz lokala Šumi, Milana Kleča.

Naslov knjige je Ura resnice. Kraj dogajanja ni Evropa v celoti, ampak majhen del Evrope, ki se imenuje Slovenija, nadalje beseda ne teče o demokratičnih standardih (le kdaj in kje je v umetnosti prostor za demokracijo?), ampak o kulturnih standardih, ki ne obstajajo, pravzaprav se Kleč razpiše o nekem miljeju znotraj slovenske umetniške scene: o literarnem in nekaj malega tudi o slikarskem.

Osebe, ki nastopajo v knjigi, so resnične, kar daje slutiti, da gre za nekakšno nadaljevanje Klečevih Intimnih srečanj s sodobniki iz leta 1994, le sredstva so tu druga in ista in drugačna. Tudi nekateri dogodki, ki so se zgodili, so bili resnični dogodki, ki so se reklamirali in oglašali v tedenskih in mesečnih napovednikih kulturnih dogodkov in prireditev, ki so imeli večji ali manjši odmev in so včasih postali tudi del ustnega izročila. Po Klečevem pisanju, ki ga določa klečevski pogled, če kaj takšnega obstaja – in verjamem, da obstaja – pa bodo postali verjetno tudi del splošne folklore. Vsaj za tiste, ki še verjamejo, da se lahko zabavajo in uživajo, če berejo kaj tako anahronističnega, kot je knjiga, tiskana na papirju.

Vse skupaj se začne okrog novega leta, kajti silvestrovo je precej primeren čas za padanje iz gostiln, ker se takrat pospešeno pije in ker je takrat, če je narava radodarna, zunaj sneg, ki blaži in amortizira padce. Ampak to je nekakšen začetek po začetku, priprava na pripoved, kajti čisti in pravi začetek je prizor iz otroštva, ko pridejo h Klečevim na obisk sorodniki in se protagonist, ali pa Kleč, kakor pač hočemo, nikjer namreč ni napisano, da je podobnost z osebami iz resničnosti zgolj naključna, prvič pohvali kot bralec, kot tisti, ki je sposoben prebrati res veliko količino knjig, in takrat tudi iz sogovornikovih oči prvič razbere, da branje prinaša določeno mero spoštovanja okolice. Da nekaj velja. Da je dobro. Ta dogodek ga pravzaprav zaznamuje s knjigami. Mogoče določi, da bo postal tisto, kar je postal – pisatelj.

In potem sledijo preskoki, ki so značilni za Klečevo pisanje, najprej preskok v sedanjost, odmik od obiska sorodnikov za kakšnih štirideset let, in potem še drugi preskoki v preteklost in tudi preskoki po sedanjosti, seveda se pisatelj ne izneveri svojemu razpoznavnemu znaku: bralca na posameznih mestih vodi v fantastiko. Še najbolj z domislico, da knjig sploh ne piše Kleč, ker preveč pije in za to nima časa, pač pa njegov oče, ki očitno pije manj, če sploh pije, in ima zaradi tega časa na pretek.

Junaka spremljamo na »popotovanju« po literarni sceni, po dogodkih, ki se odvijajo na literarni sceni, spremljamo ga pri njegovih večnih in pregovornih težavah z ženskami, ki jih išče na pravih, predvsem pa na napačnih krajih, pred nami se odvijajo prizori z zabav, kjer ga občasno postavijo pred vrata ali pa pahnejo po stopnicah, ali pa zabav, kjer sam vzame stvari v svoje roke in oklofuta predsednika Društva slovenskih pisateljev, ki mu grozi s policijo, namesto da bi mu v žep lepo potisnil nekaj bankovcev in ga prijateljsko napotil v najbližjo gostilno, da se tam pomiri in sklene pakt s svetom.

Vrnitve v »trdo resničnost«, ko vpliv alkohola popusti in ko se k nogam ali pa kar k celemu telesu, vključno s celim duhom, stisne maček, so seveda neprijetne. A junak se ne da in vztraja in vmes opazuje in detektira in secira navade in običaje, ki so v modi v literarnih in – v nekoliko manjši meri – likovnih krogih, precej jih je seveda smešnih in grotesknih, in to ne samo v očeh pisatelja, ampak verjetno tudi v očeh vseh tistih, ki so sposobni stopiti korak ali pa dva ali pa deset vstran, mogoče nazaj, in na vse skupaj pogledati s primerne razdalje.

Groteskni so nastopi in branja, ki prinašajo točke, in tragično, a hkrati resnično je, da pisatelju v našem času in naši deželi in našem jeziku ravno točke, ki jih dobiva za različne dejavnosti, omogočajo preživetje.

Nastopi so seveda lahko tudi čisti triumfi nastopanja in volje, ko ima pisatelj občutek, da je prava rockovska zvezda, a kaj, ko Kleč bralca predvsem seznanja s temnimi platmi nastopanja; njemu osebno se prav vsak nastop sfiži. Včasih ni v publiki nikogar in bere pred prazno dvorano, včasih ima matinejsko branje ob desetih zjutraj, spet tretjič na odru zaspi, ker si je očitno blažil tremo in zoprne občutke, ali pa zgolj preganjal dolgčas, s tekočimi gorivi.

Groteskni in smešni so odnosi in nekakšna hierarhija v literarnih krogih, ko se ljudje udeležujejo dogodkov, da bi v neformalnem klepetu navezali stike, dobili kakšen »posel«. Ko se udeležujejo dogodkov, se jih ne udeležujejo zaradi zanimanja ali ker bi cenili nastopajoče, ampak zato, da bi bili videni, opaženi, da bi bili dobro zapisani pri tistih, ki imajo moč in jim lahko odprejo kakšna vrata. Včasih se seveda zgodi, da se vpliven urednik, ki ga želijo videti, spoznati, raje odloči, da ne bo prišel na znamenito branje z zabavo, ampak se bo zabaval drugače in predvsem bolj dostojanstveno: ostal doma in gledal finale lige prvakov.

In tako beremo Uro resnice in včasih odkimamo in se nasmihamo in se glasno režimo, da nam knjiga skoraj pade iz rok, in včasih rečemo »ja madona, točno takšen je, kako ga je ujel in lepo osvetlil, kako je glasno in z zapisano besedo pokazal, da je pravi prefriganec in pravi in vešč trgovec, izvedenec v vezani trgovini, ki natančno ve, kdaj mora izgovoriti kakšno besedo, kaj mora narediti, komu mora kaj ponuditi in do koga mora biti prijazen«. Včasih pa rečemo »ja, pisatelj ima očitno težave z ženskami, ta pa res ni takšna, saj jo poznamo, tule je bil krivičen, da ne rečem zloben, ker je bil prizadet, ker mu je dala nogo«. In včasih si mislimo, da bi pa moral biti mogoče pisatelj bolj strog do sebe, saj je že v tistih letih, ko je lahko bolj strog do sebe in ima distanco do svojega lika in dela in se mu sladko fučka. Včasih pa si rečemo, da nam tega pa res ni bilo treba zaupati. In pisatelj se nam zasmili. A vseskozi se predvsem dobro zabavamo in še sami ne vemo, kdaj smo se znašli na Rožniku in hkrati s tem tudi na zadnji strani knjige.

Krivi so računalniki

Ura resnice je napisana klečevsko. Kot nekakšna podvojitev, kot uspela kombinacija dveh Klečev, poznega in zgodnjega Kleča. Zgodnji Kleč je natančen in koncizen, je tisti, ki je napisal Briljantino in Lase, pri njem ni balasta. Ne izgublja besed. Pozni Kleč pa piše bolj dolge in razvlečene stavke. Na nekakšen simpatičen način – ali pa odbijajoč, odvisno od bralčeve potrpežljivosti in okusa – naklada in razpreda, ponavlja besede, se ne drži dramaturškega loka pripovedi, hodi kot maček okrog vrele kaše, marsičesa ne dokonča, ker mu misli preskakujejo ali pa uhajajo, in to odloži na kasneje.

Mogoče so seveda različne interpretacije, zakaj se to zgodi, ena je recimo ta, da je začel tako pisati, ker je bil plačan po avtorski poli in je s takšnim pisanjem napolnil več pol in premo sorazmerno s tem dobil tudi več denarja, in ker je to v debelih romanih počel precej pogosto, da ne rečem stalno, se je tega enostavno navadil in je to postal njegov osebni stil. In bralec se mora na ta stil navaditi.

Druga razlaga je kovačičevska. Lojze Kovačič je v knjigi Delavnica pisal o močnejših in šibkejših delih posamičnih knjig: »(S)redi medlega, ploskega, neizrazitega pripovedovanja se na lepem prikaže močan del (to je usoda vseh knjig, v katerih je moč neenakomerno porazdeljena in samo tu pa tam avtor – hote ali nehote – nastopi ves); najbrž zato, ker umazane vrvi na enem in drugem koncu vežejo dober prizor, da tako rekoč stoji na njih. Vsak prostor hočemo napolniti z močnimi doživetji, slabotni prostori so samo hodniki, ki služijo za povezavo. Vse, kar je pred in po edinstvenem in svojevrstnem v knjigi, je kakor prosti veter v zraku; ničesar še ni zadel, nikamor še ni prišel. To breztežnost pa moč rabi.« Kleč je najboljši, ko opisuje realno sceno, ko se zgodi izstopajoč dogodek; recimo novoletna zabava, po kateri na lastno grozo in zaprepadenost konča na aveniji Iva Svetine, v katero se stekajo stranske ulice z imeni in priimki njegovih pisateljih kolegov, ali pa literarni večer v Viteški dvorani v Križankah; ki v Klečevem svetu in z njegovo satirično ostjo in pretiravanji deluje, kot bi človek prišel iz prevzetnosti in pristranosti naravnost na semenj ničevosti.

Še eno razlago, zakaj dolžina in razvlečenost, tretjo po vrsti, pa je podal Kleč v nekem intervjuju ali pa spisu tudi sam. Nanaša se na tehniko in tehnologijo. Za takšno pisanje so krivi računalniki, ker je popravljanje in dopolnjevanje teksta na njih enostavno. In človek kar piše in piše. Piše hitreje, kot misli. Z mehanskim pisalnim strojem je bila zadeva seveda popolnoma drugačna; pišoči je pazljivo pretehtal vsak stavek in vsako misel, preden je udaril po tipkah.

Svojevrstna in dobrodošla dopolnitev h knjigi so tudi Dergančeve karikature. Upodobitve junaka in junakov, pozitivnih in negativnih. Le junakinje malo pogrešam. Ne morem se odločiti, ali gre tu za diskretnost ali za strah. Ali za oboje hkrati. Ali pa za kaj tretjega. Samo nekdanji županji Danici Simšič se je uspelo prebiti v likovno galerijo »nesmrtnih«. Pa še nekaj mi je padlo v oči. Derganc vse portretirance opremi s pravimi manekenskimi linijami in postavami, le Drago Jančar jo odnese bolj slabo – ali pa sploh ne, saj je še najbolj podoben Superhiku iz stripa Alan Ford. In Superhik je znan in velik junak, čeprav je negativec.

Kleč pa še vedno vztraja

Živimo v času, ko smo tisti, ki pišemo, odvisni od točk in točkovanja. To dvoje določa in opredeljuje našo eksistenco. Če ni dovolj točk, ni štipendij. In če ni štipendij, ni kruha, kajti pisanje je eno najbolj podcenjenih in razvrednotenih del, in zato ni čudno, da se Kleč v knjigi tako pogaja in bori za honorarje in zameri stanovskim kolegom z dobrimi službami in popoldansko pisateljsko obrtjo, ki mirno pristajajo na raznorazna poniževanja, izražena v številkah.

Živimo v času, ko je vse postalo skrajno uniformirano, ko ni prostora za minorne ekscese in eskapade, ko morajo biti vsi vsaj na videz trezni, lepi, mladi in urejeni, ker so sicer deležni sumničavih pogledov, če ne celo javnega zgražanja.

Živimo v času, ko so vsi, ki se ukvarjajo z umetnostjo, proglašeni za zajedavce, ko bi vsi vse in vsakogar poslali na trg, čeprav nimamo pravega trga, sploh pa nobene infrastrukture, ki bi lahko podpirala trg in z njim pisanje, kot ga podpira v razvitem svetu (stalna mesta za spodobno plačane nastope, nagrade, štipendije, ki prihajajo iz manjših sredin), in ko se ljudje preprosto ne zavedajo, da dobra umetnost omogoča refleksijo, distanco, pogled od zunaj, da dobra umetnost omogoča sanje, oddih, breztežnost in da brez sanj ni oddiha in da človek, ki preneha sanjati, umre.

Ura resnice je knjiga, ki omogoča oddih. Njena dolžina je ravno pravšnja, da jo pogoltnemo v enem kosu. Njena ost je satirična. Je idealna knjiga za dni, ki prihajajo, za poletje, za poletno branje, če bo do poletja letos sploh prišlo. Mera, s katero se Kleč loteva stvari, je prava. Tudi zamere bodo prave, kljub dejstvu, da je resničnost bolj brutalna od Klečevega ogledala. In tudi sam Kleč kot pojava, kot utelešeni način vztrajanja in delovanja v ubožnem času, kjer je čedalje manj prostora za plavanje proti toku, je nekakšna dragocenost z lastno mero, pa čeprav je zamenjal garderobo in ne nosi več kavbojskih škornjev in včasih piše predolge stavke in ne pada iz Šumija na Titovo. Kajti ne Šumija ne Titove ni več, Kleč pa še vedno vztraja. In to nas lahko samo veseli.