Velika Britanija, zibelka dirkaškega športa, kjer se je vse skupaj začelo ter najbolj usidralo v mentaliteto ljudi in mojstrov svojega poklica. Nekoč je veljalo, da če hočeš uspeti v dirkaškem športu, moraš biti v Veliki Britaniji. Po možnosti nekje blizu osrednjega dela, kjer je vrsta dirkališč. Med njimi sloviti Silverstone. Na tem nekdanjem vojaškem letališču se je leta 1950 začela zgodba sodobne formule 1.
S to tradicijo danes živijo ekipe, dirkači in mala vasica ob nekdanjem letališču, ki je med drugo svetovno vojno gostilo bombnike in lovce, ki so branili Otok pred Nemci ter kasneje redno leteli na svoje smrtonosne naloge nad Nemčijo. Kjer so nekoč hrumeli lancastri, wellingtoni, leteče trdnjave, spitfireji ali hurricani, od leta 1950 grmijo dirkalniki. In to tradicijo letališča skušajo Britanci ohranjati na vsakem koraku, od plaket zaslužnim pilotom do imen ovinkov ali delov steze. Kljub prenovam nikoli ne pozabijo na svojo bogato zgodovino.
Dirke so del angleške miselnosti
Da se je ravno tukaj razvil dirkaški šport, je soodgovorna tudi druga svetovna vojna. Po letu 1945 je bilo v tem delu Anglije veliko strokovnjakov, ki so se ukvarjali z oblikovanjem in izdelavo letal in so bili brez dela. Motoršportni zanesenjaki so hitro ugotovili, da jih lahko s tem znanjem zaposlijo v dirkaški industriji. Ta se je iz desetletja v desetletje bolj bohotila, danes pa ima veliko ekip svoje sedeže prav blizu Silverstona, na primer Force India, ki je nastala na ostankih ekipe Jordan; ta ima svoj sedež nasproti glavnega vhoda na dirkališče. Ali Red Bull v ne tako oddaljenem umetnem mestecu Milton Keynes, ki je kot eksperiment zasnove mesta prihodnosti nastal v 60. letih prejšnjega stoletja. V bližini je tudi sloviti Bletchely Park, posest, kjer so Britanci med drugo svetovno vojno imeli sedež oddelka za vohunjenje in dekodiranje in kjer so uspešno razvozlali kodo nemške kodirne naprave enigma, kar je močno pomagalo pri zmagi zaveznikov v drugi svetovni vojni.
Na samem dirkališču je bilo dolga desetletja vse po starem. Dirke, pa ne le formule 1 – Angleži zase radi pravijo, da dirkajo s prav vsem, kar ima motor, od kosilnic do dvonadstropnih avtobusov – so postale del miselnosti ljudi, obisk dirkališča pa družinski dogodek. Najbolj očitne so bile razlike v času manije Michaela Schumacherja v devetdesetih letih, ko si v Hockenheimu lahko videl trume do onemoglosti vinjenih navijačev z obvezno rdečo čepico in še bolj obveznimi sončnimi opeklinami, v Silverstonu pa le kakšen teden kasneje na dirki nisi videl niti enega vinjenega človeka.
Zastarela infrastruktura in ozke ceste
Dolga leta je Silverstone vztrajal s travnatim paddockom, torej predelom za garažami, in je bil dejansko zadnji, ki je dobil asfaltirano podlago. Na tej travi pa so poleti gostovale male leteče žuželke, ki so bile nadvse vesele svetlih barv, in člani ekip, ki so imeli svetlejša oblačila, so bili ponavadi polni teh malih žuželk. Z izginotjem zadnjega travnatega paddocka sredi devetdesetih je umrl še del tradicije, ki pa se na srečo ohranja drugje. A prav vse le ni bilo tako svetleče, zastarela infrastruktura in ozke angleške podeželske ceste so vsako leto znova poskrbele za prometni kolaps okoli Silverstona. Če je svoje dodal še dež, se je zgodilo, da polovica gledalcev zaradi blata ni uspela v nedeljo priti pravočasno do dirkališča. A Angleži ne bi bili Angleži, če si ne bi znali pomagati. Rešitev je bila in še danes je – helikopter. Prav zanimivo je bilo opazovati gost helikopterski promet nad dirkališčem ob nedeljah dopoldne in potem popoldne po dirki.
Steza sama po sebi ni doživljala večjih sprememb do pred nekaj leti, ostaja pa še vedno značilno letališka, hitra, a tudi ne preveč nevarna. No, zlomljena noga je Schumacherjev spomin na dirko leta 1999, ko je zaradi napake mehanika ostal brez zavor in je z veliko hitrostjo čelno trčil v zaščitno ogrado. Nevarno je bilo tudi leta 2003, ko je ekscentrični duhovnik Cornelius Horan med dirko tekal po ravnini Hangar Straight in z napisi opozarjal na konec sveta – leto kasneje je ponovil nekaj podobnega na maratonu na olimpijskih igrah, ko je takrat vodilnega na maratonu Vanderleija de Limo potisnil med gledalce ob trasi. Na srečo so se mu vsi dirkači uspeli izogniti.
Zgodbic povezanih s Silverstonom je še zelo veliko, v vseh teh desetletjih se jih je nabralo nešteto. Te bodo za nekaj časa pozabljene, v nedeljo se bodo namreč po tem »domu motoršporta« ponovno pognali dirkači formule 1.
