Wallenda, ki se rad opiše kot 'Kralj višinske vrvi', je za pot med kanjonoma potreboval 22 minut in 54 sekund, njegov podvig pa je kanal Discovery v živo oddajal v 217 državah po vsem svetu. In če si je za svoj prejšnji podvig, ko je prečkal Niagarske slapove, zaradi pritiska drugih nadel varnostno opremo in bil privezan, se je tokrat odločil, da se bo zanesel izključno na lastne sposobnosti. No, in božje – med podvigom ga je namreč bilo slišati, kako si mrmra molitev: »Hvala, Jezus, hvala, Jezus.« Ko je na drugi strani kanjona stopil na trdna tla, jih je poljubil.
Ravnotežje lovil s palico, težko 20 kilogramov
»Celotno pot sem moral ostati popolnoma osredotočen na to, kaj delam,« je po opravljenem zgodovinskem podvigu za Reuters povedal 34-letnik. »Ne morete si niti misliti, kako zelo me bolijo roke,« je dodal. Kar sploh ni presenetljivo, saj je ravnotežje na vrvi lovil z dolgo, 20 kilogramov težko palico. Med hojo je dvakrat izgubil ritem, zaradi česar je obakrat počepnil na vrvi (še enkrat: na višini 457 metrov) – prvič zaradi vetra, drugič zaradi vrvi, ki se je majala.
In čeprav je priznal, da je bila hoja po vrvi izjemno vznemirjujoča in polna stresa, je hitro dodal, da je bil razgled s takšne višine sapo jemajoč. »Izpolnile so se mi sanje. To moja družina dela že 200 let, to je moja zapuščina,« je pojasnil. Nik je namreč predstavnik sedme generacije družine akrobatov »Letečih Wallendov«, že lani pa se je s sprehodom prek Niagarskih slapov zapisal v zgodovino.
Takšne akrobacije spremlja tudi smrt
»Leteči Wallendi« so v preteklosti izgubili več članov družine, leta 1978 je med hojo po vrvi v Puerto Ricu v smrt zgrmel njegov pradedek Karl. »Pokleknil sem in pomislil nanj, kako je vse, kar delam, v njegov spomin,« je povedal s solzami v očeh. »Tako sem nehal misliti na vse drugo, se osredotočil nanj in uspel priti na drugo stran,« je pristavil Nik, ki je na vrv prvič stopil, ko je imel dve leti.
Za naslednji podvig je Wallenda že napovedal hojo med newyorškima stavbama Chrysler Building in Empire State Building.
