Če se boste še zadnji junijski torek odločili v večernih urah obiskati Mednarodni grafični likovni center, nikar ne pričakujte, da se boste v Mali tovarni upanja zgolj posedli in se bo pred vami uprizorila konvencionalna predstava. Niti ne gre za klasično senzorialno predstavo, temveč boste prek neverbalnih navodil nastopajočih z zavezanimi očmi in ob različnih vonjih prisluhnili senzibilnemu tekstu, na glavi prenašali krožnik z jabolkom, lovili svoje najtemnejše misli ali pestovali namišljene otroke.
»To je neambiciozen dogodek v galeriji, prvi korak v novo smer, neke vrste prva skica. Je bolj degustacija in razstava o tem, kaj so osnove senzorialnega gledališča,« koncept oriše avtorica in režiserka projekta Mala tovarna upanja, Barbara Pia Jenič. A pristavlja, da bo to metodo v okvirih senzorialnega gledališča prav gotovo razvijala še naprej, saj predstavlja »polje neskončnih (z)možnosti in poti«.
Ko grafike dobijo vonj
Barbara Pia Jenič, ki kot direktorica in umetniška vodja zavoda Senzorium že vrsto let deluje v koordinatah senzorialnega gledališča, se je v tokratni uprizoritvi odločila poigrati z vonji, ker meni, da ti predstavljajo pomemben most med zavestjo in nezavednim ter med spominom in domišljijo. »O ljudeh in situacijah nam povedo veliko več, kot znamo zavestno razbrati. Hočem, da ljudem postane bolj jasno, kakšno vlogo ima vonj v gledališču, v vsakdanjem življenju in kako pomemben faktor je v medsebojnih odnosih,« poudarja. Vrh tega je ugotovila, da se z vonjem ne ukvarja prav veliko umetnikov, zaradi česar predstava tako v domačem kot globalnem kontekstu prinaša veliko novost.
Umetnica se že več kot 15 let ukvarja s tako imenovanim poslušanjem vonjev, kar pomeni, da v intuitivnem delovnem procesu vonje vnaša v predstave. Meni namreč, da je vonj v senzorialnem gledališču esenca prizora, kar pomeni, da so v njem skrite vse informacije. »Vonj je lahko kontrapunkt ali pa simfonija prizora. Določa mu atmosfero, počutje in neko čustveno noto. Je kot glasba v filmu ali klasičnem gledališču.«
Pod streho že omenjenega projekta pa je vonj postal glavno orodje izražanja in tako je ustvarjalka vohalno dimenzijo dodala grafikam iz postavitve Produkcija 2010–2012. »To, kar sem videla v grafiki, sem enostavno prevedla v vonj.« Zatem je izbrane vonje odnesla v Francijo in v sodelovanju s Theatre a L'envers so nastali še prizori, v katerih so izvajalci, ki so bili obenem tudi soakterji v procesu nastanka uprizoritve, vonje brali kot besedilo. Tamkaj je torej nastal pravi gledališki dogodek na odrskih deskah, medtem ko je slovenska različica postavljena v galerijski prostor, v katerem so vonji postali most med grafiko in prizorom. A tudi pri nas so prizori nastali v sodelovanju s soustvarjalci, v prihodnjem letu pa avtorica projekta, ki je obenem ena izmed »podajalk« vonjev znotraj predstave, načrtuje še tovrstni kreativni proces z italijanskim kolektivom Lis Lab.
Aktiviranje vseh čutov
Režiserko in avtorico projekta vznemirja predvsem vprašanje, ali lahko in v kolikšni meri se z vonjem prenašajo informacije. V Mali tovarni upanja, kjer je, da bi se znebili vseh motečih elementov zunanjega sveta, treba izključiti telefone in odložiti vso osebno prtljago, lahko obiskovalec ob vonjih, ki se včasih ponujajo neposredno, spet drugič pa so v scenarij vpleteni bolj subtilno, opazuje tudi grafike, razobešene po muzejskih stenah. A zdi se, da se občinstvo, ki je obiskalo zadnjo uprizoritev, ni kaj dosti menilo zanje, temveč se je vsak posameznik čim bolj trudil odigrati vlogo, ki mu je bila dodeljena znotraj posameznih prizorov. Če so bile naloge, ki so jih nastopajoči z različnimi gestami zahtevali od nas, še tako enostavne, smo se spogledovali, češ, ali delamo prav, saj smo se v nemosti počutili precej izgubljene.
A jedro predstave seveda ne izhaja iz vprašanja, kaj je prav in kaj narobe, temveč kako v določenem okolju posamezne čute izključiti ter s tem aktivirati druge. Dogodek s preprostimi potezami sodelujočim omogoča, da se poglobijo v vsakdanje samoumevnosti, ki pa jim sicer ne damo kaj prida pozornosti. »Če bo vsaj eden izmed obiskovalcev v vsakdanjem življenju vohal bolj zavedno in poslušal vonje, sem izpolnila svoj cilj,« sklene sogovornica.