Drugošolec Miha Rihtaršič se je iz naravoslovne olimpijade v Luksemburgu vrnil s srebrno medaljo. Matica Proja, letošnjega maturanta, čaka kemijska olimpijada v Moskvi. Aleksandra Rajharda je dijaška organizacija izbrala za naj dijaka, saj ga poleg vrhunskih rezultatov na tekmovanjih odlikujeta še humanitarno delo in pomoč vrstnikom. Udeležil se bo biološke olimpijade v Švici ter lingvistične v Angliji.

Tretješolec Žiga Krajnik pa že od osnovne šole naprej redno zmaguje na državnih matematičnih tekmovanjih in se bo letos drugič udeležil matematične olimpijade, tokrat v Kolumbiji, poleg tega pa še srednjeevropskega tekmovanja v matematiki in fizikalne olimpijade na Danskem. Kemijske bi se tudi lahko, a se tekmovanja časovno prekrivajo in se je temu moral odpovedati. »Skokovit napredek našega velemojstra kaže na izjemno znanstveno žejo. Čeravno bi ga lahko uspehi zazibali, so zgolj spodbudili željo po novih obzorjih. Prav slednje je tisto, kar presega naše navdušenje in ponos. Je navdih in novo upanje za vse, ki ga smemo spremljati,« je o svojem varovancu dejal Marko Špolad.

Z Žigo Krajnikom smo se pogovarjali o tem, kako potekajo tovrstna tekmovanja, zakaj so pomembna in zakaj je še bolj pomembna pot do tja.

Kako so videti olimpijade iz znanja matematike, fizike in drugih naravoslovnih ved?

Iz vsake države udeleženke se uvrsti več dijakov, na tekmovanju pa potem tekmujemo kot posamezniki. Udeležencev je okoli 500, olimpijada pa traja teden dni. Prva dva dneva se navajamo na okolje, spoznavamo med seboj, potekajo še zadnje priprave. Tekmuje se dva dni zapored po štiri ure in pol. Na matematiki je bilo tako, da smo morali vsak dan razrešiti tri matematične probleme. Vsak je težji od drugega in pri tretjem je že tako, da če nisi ravno Kitajec, je priti do pravilne rešitve že zelo težko.

Potem drži, da v teh znanjih prevladujejo tvoji vrstniki iz Azije? Zakaj je tako?

Kitajci, Američani in Rusi res prevladujejo. Tudi drugi iz Azije so izjemno dobri. Oni se na tako tekmovanje pripravljajo nekaj mesecev. Tudi konkurenca je pri recimo Kitajcih izjemna. Tam je pravi čudež, če se ti uspe dve leti zapored uvrstiti v olimpijsko reprezentanco.

Kje smo pa mi?

Veliko je odvisno od generacije. Ker nas je manj, je manj verjetno, da bomo imeli nekega res vrhunskega tekmovalca. Lani smo zasedli mesta okoli petdesetega.

Kaj pa športni, tekmovalni duh? Gre bolj za »važno je sodelovati« ali se čuti pritisk rezultata kot pri športnikih?

Po izkušnjah mojih kolegov sodeč je najbolj tekmovalno vzdušje prav v matematiki. Na fizikalni olimpijadi je vzdušje bolj sproščeno, več je sodelovanja, druženja, iskanja rešitev, pogovorov o moderni fiziki in znanosti na sploh.

Kako pa ti to jemlješ?

Ta tekmovanja sama po sebi niso nekaj, kar bi mi bilo v življenju najpomembnejše. Zame rezultat ne pomeni toliko kot proces priprave na tekmovanje. Bolj pomembno od rezultata je znanje, ki ga v tem procesu pridobiš. Učna snov pri rednem pouku v šoli je zame zelo lahka. Če pa želiš kaj več, se moraš posebej pripravljati. Meni se zdijo najbolj zanimive priprave v Ljubljani na fakulteti, kjer nam, ki se udeležujemo tekmovanj, kot mentorji pomagajo bivši olimpioniki, ki brez zadržkov svoje znanje in izkušnje prenašajo naprej na nove generacije. Čez leto se dobimo vsaj kakih petnajstkrat. Ker gre za bolj ali manj iste dijake, se med seboj že dobro poznamo. Res pa je tudi, da so prva mesta na državnih tekmovanjih brez tovrstnih priprav že težko dosegljiva.

Kaj pa ti pomenijo tvoji dosežki? Na podelitvi priznanj najboljšim v državi je predsednik Pahor dejal, da je on izbral lažjo pot, da se lahko udeleži take podelitve, in sicer da je postal predsednik države. S tem vam je zelo polaskal, kako pa tebi godijo taka priznanja, pohvale?

Lepo je dobiti formalno potrditev, da si se za nekaj potrudil, da si osvojil neka znanja, da si v nečem dober. Mislim, da ti tako potrdilo, taki uspehi lahko na izobraževalni in v poklicni poti lahko samo koristijo. A to še zdaleč ni najpomembnejše. Najbolj pomembno je, kaj si od tega odnesel, koliko znanja si pridobil in v kakšno veselje ti je bilo kakšno tako tekmovanje. Da bi tekmoval samo zaradi nekega zlatega priznanja, se mi zdi čisto brez veze.

Torej so ti priprave bolj zanimive kot samo tekmovanje?

Ja, saj se je lepo udeležiti olimpijad po svetu. Gre za lepe izkušnje in odlične reference za naprej, a daleč najbolj zanimivo je reševanje problemov med samimi pripravami. Neko osnovo dobiš v šoli, pri pouku. Nekaj idej dobimo na pripravah v Ljubljani, veliko pa je dela tudi doma. Za tako raven znanja ni dovolj, da se neko snov naučiš in potem pokažeš, kaj znaš. S šolskim znanjem na taki ravni ti ne more uspeti. Lahko bi rekli, da moramo na mednarodnem nivoju pokazati veliko mero univerzitetnega znanja.

Zakaj si se usmeril v matematiko, fiziko, kemijo? Kaj vidiš v teh predmetih in kako ti gre pri drugih?

Ah, za dobre ocene se že potrudim tudi pri drugih predmetih. Da ne pokvarim povprečja za Zoisovo štipendijo... Meni se zdi neverjetno zanimivo reševati probleme. Rad razmišljam izven okvirjev, zanima me, kako lahko prideš do rešitve in zakaj je ravno tista pot prava za rešitev nekega problema. Sploh, če ti kdaj ne uspe, veliko razmišljam o tem, zakaj tisti postopek ni bil pravi in kako bi se problema lotil drugače. Fizika je zanimiva že sama po sebi, saj opisuje svet ta, kot je v resnici. Pri matematiki je pa tako, da bodo morda odkritja, ki so zdaj aktualna, lahko koristna šele čez mnogo let. Ali pa tudi ne. To je čar vsega. V zgodovini se je marsikdaj izkazalo, da so bila neka matematična odkritja v času, ko so jih stuhtali, povsem neuporabna. A se je čez desetletja ali stoletja izkazalo, da so še kako pomembna. Pri Einsteinovi teoriji relativnosti je že tako. In prepričan sem, da se bodo odkritja sedanjega časa ali bližnje prihodnosti prej ali slej izkazala tudi za pomembne v čisto realnem svetu.

Načeloma je torej naš šolski sistem dober, ponudil ti je zadosti dobro osnovo za nadgrajevanje znanja. Kako bi ga pa ti spremenil?

Vsaj zame je čisto preveč balasta. Sistem bi moral biti tak, da se lahko bolj osredotočiš na tista področja, ki te najbolj zanimajo. Že res, da ti mora šola dati neko splošno znanje, razgledanost, a veliko je stvari, za katere že zdaj vem, da jih nikoli več ne bom potreboval. Moti me učenje na pamet. Zame bi bilo bolje, če bi se že prej lahko specializiral za posamezna področja. Nekaj predmetov me pa res ne zanima in se učim le zaradi ocen. Jaz sem že od osnovne šole naprej vedel, kaj mi najbolj leži. Že v sedmem razredu sem začel s tekmovanji v naravoslovnih predmetih in to zdaj le še nadaljujem.

Bil si tudi zelo uspešen in izbral bi lahko katero koli šolo ne le v Sloveniji.

Mogoče. Ampak sem izbral kar domačo šolo. Najbližja je in vedel sem, da imajo tukaj zelo dobre profesorje, ki mi bodo lahko tudi dobri mentorji. Čeprav je pri mentorjih tako, da ti pride prav, ko česa morda ne razumeš, ko se ti kje zatakne. Sicer pa moraš za taka tekmovanja ogromno delati sam. Ampak se je izkazalo, da sem se glede šolanja kar prav odločil. Tudi za študij matematike ali fizike bom zagotovo sprva izbral eno od slovenskih fakultet. Šele nato bom morda začel razmišljati o tujini. Bom še videl, kako bo. Težko je zdaj reči, ko še nimam izkušenj.

Kako pa kaj spremljaš dogajanje v družbi? Kako mladi gledate na prihodnost?

Nekaj že spremljam. Vem, da imamo krizo, kaj preveč me pa take stvari še ne zanimajo. Prihodnost je v znanju. Delati moraš tisto, kar te zanima, ne pa da razmišljaš, kaj boš od nekega študija imel v materialnem smislu. Najbolj je važno, da delaš tisto, kar te veseli. Če pa povem po pravici, se mi niti sanja še ne, kaj bom počel v prihodnosti, kakšen bo moj poklic, od česa bom živel. Vse možnosti so še odprte.