Čeprav se z njim pogosto ne strinjam, še posebej ne v oddaji Peti dan, je Nino Raspudić eden redkih hrvaških intelektualcev, ki so vse od prvega dne ohranili realistično vizijo Evrope. In v nečem ima prav: če ne drugega, ima vstop Hrvaške v Evropsko unijo vsaj eno dobro plat. Dan po 1. juliju nihče več ne bo mogel uporabiti argumenta »Potem ko pridemo v Evropsko unijo...«. Vse do danes je bila Evropska unija »joker«, ki je reševal vse težave, odgovor na vsa vprašanja (celo na tista, ki niso bili zastavljena), cilj, o katerem se ni nihče spraševal in ki je bil nesporen. Toda kot po vsakih orgijah bo odločilno jutro potem, ko ekstaza mine in adrenalin popusti. Kaj bo torej Hrvaška po orgijah? Ali bolje rečeno, kaj bo Hrvaška potem, ko bo ugotovila, da orgij sploh ni bilo?
»Dobre zveze« na Balkanu
Že nekaj časa ima Austrian Airlines reklamno geslo, ki ga, če ste z Balkana, ne morete zgrešiti: The most important thing in Eastern Europe – good connections. Ironija tega sporočila je dvojna. Ravno z integracijo v Evropsko unijo se je nekdanji enotni zračni trg, ko ste brez težav in brez dolgega čakanja na meji lahko preprosto prišli iz Ljubljane v Beograd, v tej nekdaj združeni regiji razbil. Ste opazili, da so vsi leti med balkanskimi mesti, na primer iz Zagreba do Podgorice ali iz Sarajeva do Skopja, najpogosteje tako imenovani »pekovski leti«, tisti v zgodnjih jutranjih urah, ob šestih ali sedmih zjutraj? Ali pa, če želite slučajno priti iz Zagreba v Atene, je edini način, da letite preko Frankfurta ali Dunaja – torej, periferija je s periferijo Evropske unije povezana le preko centra. Toliko o good connections.
Podobno zgodbo so nam hoteli prodati z nedavnim prevzemom Mercatorja s strani Agrokorja. Celo ugledni Bloomberg je objavil članek s tezo, da bo prodaja Mercatorja »rešila Slovenijo«. Svoje je k temu mitu prispeval tudi sam Todorić, ko je za slovenske Finance na vprašanje »Ali ste fevdalni vladar Hrvaške?« odgovoril z besedami: »Dajte, dajte, 36 let nisem bil na dopustu. Sem žrtev svojega dela in hočem narediti nekaj, kar bo spodbudilo posle v regiji.« Predsednik Hrvaške pa je dodal, da bo »povezovanje« imelo pozitiven učinek za obe strani in da bodo izdelki s Hrvaške našli več prostora na policah v Sloveniji in obratno.
Pa vendar vsak z osnovnim znanjem ekonomije ve, da gre tu za klasičen primer gradnje monopola, s katerim je bila ustvarjena največja trgovska veriga v srednji in vzhodni Evropi, od Poljske do Turčije, vsi pa bi nas očitno radi prepričali, da gre za še en primer »dobrih zvez« po vzoru reklamnega gesla Austrian Airlines. Ali se bodo po »usodnem« dnevu, 1. juliju, res okrepile good connections na Balkanu? Vzemimo za začetek podatek, za katerega se zdi, da nima nobene neposredne zveze z gospodarstvom. Hrvaška bo članica EU z najdaljšo kopensko mejo z državami nečlanicami, nekoliko daljšo, kot jo imata Finska (1340 km) in Grčija (1248 km). Kot vemo, gre v večjem delu za meje z Bosno in Hercegovino, Srbijo ter Črno goro. Torej, namesto good connections bomo spet imeli utrjene meje z državami, s katerimi smo nekoč imeli blag mejni režim oziroma smo bili del iste države. In to je prava resnica o prevzemu Mercatorja. Ja, hrvaški predsednik ima prav, izdelki iz Hrvaške in Slovenije bodo verjetno hitreje prečkali mejo in se znašli na policah z obeh strani meje, toda tako imenovani »nevidni delavci« – večina iz Bosne in Hercegovine, ki jih je samo v Sloveniji okoli 100.000 – bodo imeli poslej na Hrvaškem status drugorazrednih državljanov. Stari recept Evropske unije torej, ki je menda nastala kot skupnost za obrambo človekovih pravic: prost pretok blaga, omejen pretok ljudi. Sicer pa to velja tudi za državljane Hrvaške, ki tako kot Bolgarija in Romunija – drugorazredni ali celo tretjerazredni državi EU – še vedno ni dobila »zelene luči« za schengen. Toliko bolj bizarno zveni v tej luči napoved, da bo hrvaški finančni minister, medtem ko bodo na glavnem hrvaškem trgu vsi veselo praznovali, natančno opolnoči z mejnega prehoda s Slovenijo na Bregani simbolično odstranil napis »carina« in omogočil svobodnejše potovanje po večjem delu Evrope. Kot vemo, se »carina« nanaša izključno na blago, ne na ljudi…
Kaj proslavlja Hrvaška?
Kaj torej Hrvaška pravzaprav proslavlja? Četudi statistika o udeležbi na lanskem referendumu o pristopu k EU (samo 43 odstotkov, s čimer je Hrvaška po Madžarski dosegla nov rekord po nizki udeležbi) in na nedavnih volitvah v evropski parlament (komaj 21 odstotkov) jasno kaže, da hrvaški javnosti ni do Evropske unije in da ni več optimizma, kakršen je vladal še leta 2004, pred vstopom Slovenije v EU, hrvaška vlada skupaj z vodilnimi podjetji tekmuje v »evrozi« in ustvarjanju proevropskega vzdušja. Vse trgovske verige, od Konzuma do Bille, Lidla in DM, so svoje potrošnike z jumbo plakati več mesecev prepričevale, da bodo – v nasprotju z zdravo logiko in izkušnjami predhodnih novih članic – ob vstopu v EU cene padle, medtem ko je hrvaška vlada v pripravo slovesnosti na Trgu bana Jelačića 30. junija, na katero bodo prišli vsi pomembni politiki Evropske unije, vključno z Angelo Merkel, vložila kar 800.000 proračunskih evrov. Ob zunanjem dolgu 50 milijard evrov, več kot 50-odstotni brezposelnosti med mladimi, s čimer je Hrvaška na tretjem mestu takoj za Grčijo in Španijo, in nadaljevanju privatizacije (zdaj se napovedujejo »koncesije« avtocest in privatizacija železnic ter energetskega sektorja) je pravo vprašanje – kaj Hrvaška pravzaprav proslavlja?
Kar nas spet vrača k Baudrillardu. Če so bila »srečna« devetdeseta morda vendarle tisto obdobje, ko smo še čutili učinke orgij, tisti kratki trenutek zadovoljstva med ekstazo in tonjenjem v depresijo, smo danes nedvomno v obdobju »po orgijah«. Vodni topovi in solzivec na ulicah Istanbula, mrk javne televizije v Grčiji, protesti priseljencev na Švedskem, v Franciji in Londonu, krepitev homofobnih gibanj proti istospolnim porokam od Pariza do Zagreba, brezpilotna letala, ki nadzirajo protestnike na Severnem Irskem, in policijsko nasilje na Blockupy Frankfurt – to je, na žalost, realna vsakdanjost Evropske unije, ki postaja vsak dan hujša in ki v pospešenem tempu zajema vse države.
Orgij, razen za hrvaško politično elito in Agrokor, torej sploh ni bilo, in največja ironija vsega slavja ob vstopu v EU je ravno v tem, da tako rekoč ni razlogov za slavje. Edina dobra stvar po 1. juliju bo izginotje iluzij, ki so jih tako in tako gojili samo redki oziroma tisti, ki so iz njih kovali dobičke.