Your Turn je drugi album newyorškega benda Ceramic Dog, ki ga šest let kot kolektiv, resničen bend enakopravnih in ne kakšen sopotni projekt, krmarijo električni kitarist Marc Ribot, bobnar Ches Smith in električni basist/elektrofonik Shahzad Ismaily. Ribot, prvi med enakimi v bendu, ki tako in tako vedno komplicira pri snemanjih albumov in je neznansko počasen v svoji pedantnosti, priznava, da so »ta drugega« v dveh letih snemali trikrat zapored, posneto gradivo popravljali in dodelovali, preden so ga izročili v končno tonsko produkcijo neodvisnemu rock producentu brooklynske »indie« založbe. Da končno zveni pravilno, zapiše pank-kitarist med eksperimentalci, se pravi, »da zveni napačno, natanko tako kakor mi«. To je tipičen Ribot: nič ugajanja, čeprav v muziki, ki je med drugim tudi trd, neizprosen rock z vsemi usedlinami, ne manjka mamljivih hakeljcev.
Bend je prvenec Party Intellectuals posnel pred petimi leti, toda vmes je nepretrgoma igral, vadil, kolektivno skladal, hodil na turneje. Spomnimo, da večpomenka »keramični kuža« označuje tako brezizraznega otrplega psa, tik preden popade, in tudi ultimativen porcelanasti kič. Zdaj zares pomeni tudi bend, ki se vsem v brk opredeljuje kot »svobodnjaški/punk/funk/eksperimentalni/psihedelični/post-elektronski kolektiv«. Ceramic Dog v živo vedno zvenijo napadalno, zoprno in včasih znajo tudi delikatno razpasti in se počasi sestavljati. To je del njihove eksperimentalne drže. Your Turn, ta deklarativna predaja naslednje poteze vam – meni, tebi – je seveda politični pamflet, ki nakazuje, da v tej gesti nimamo nobene pobude, saj vam je »gospodar«, sistem, ravno to izbiro edinole dopustil. Album je v dobršnem delu protesten, izrecno političen ali pa na glasbeni ravni hote razbija utrjene konvencije. K temu sodi tudi čedalje več nemogočega, antizvezdniškega Ribotovega petja, na pol recitiranja in pritegovanja drugih dveh v refrenih – recimo v cinični funk poskočnici We are the professionals. Toda napadov je več, eden je gromki Masters of the Internet, ki načenja problem internetnega pretakanja muzike, tudi nemogoče drže piratske stranke in gospodarjev interneta, od česar glasbenik nima nič. Himnična avantrockovska priredba stare protestne delavske pesmi Bread and Roses je komentar gibanja Occupy, toda grenka avtobiografska poanta v pravem alterhitu na plošči, Lies My Body Told Me, je zares tista, ki spreobrne pojmovanje protesta – glasbenik se spopada s protestom telesa, ki ga opozarja, da se nekje v zrelih letih zlomi, protestira in mami v lažnivo skušnjavo.
Your Turn ne špara nobenega, je miselno zrel in mlad po zvoku, v glasbeni drži ves čas aktualno anahron. Tudi v sprevrnjeni priredbi Desmondovega »jazz standarda« Take Five, ki postane malone hardcore plesni štikelc. Preveč ali premalo za svet »indie rocka«, kamor je nenadoma uradno zakorakala trojka, in nič manj za svet avant-jazza? Iz tega zna nastati fin nesporazum. Prisrčno vabljeni vanj.