Vse cilje sem izpolnila, sedaj bo lažje

Mamica šolarke Lare ima za seboj pestro življenjsko obdobje. Potem ko je bila na treh velikih atletskih prvenstvih najbolje uvrščena slovenska atletinja (najbližje kolajni je bila pred tremi leti na EP v Barceloni, kjer je zasedla četrto mesto), je v zadnji dveh sezonah dosegala slabše rezultate. Posledično se lani ni uvrstila na olimpijske igre v London, saj bi morala v svoji paradni disciplini skočiti normo A, ki jo je pred njo dosegla Marija Šestak. To ji ni uspelo, zato je razmišljala o marsičem. Tudi v zasebnem življenju ji ni šlo po načrtih, povrhu je imela nekaj težav s poškodbami... Kot kaže, ji je dalo vse skupaj dodatne moči. V tej sezoni je poleg Primoža Kozmusa edina slovenska atletinja, ki je dosegla normo A za nastop na svetovnem prvenstvu v Moskvi. Z njo bo v naslednji sezoni bolj pri koritu razdeljevanja sredstev Atletske zveze Slovenije, morda pa se bo v njenih zrelih letih v težkih časih našla tudi zaposlitev v javni upravi.

Pred prvimi tekmami sem meseca maja na treningih dosegala podobne dolžine skokov kot leta 2010, ki je bilo moje doslej najuspešnejše. S kratkega zaleta dvanajstih korakov sem na treningu skakala čez 14 m. Ko sem prišla na prvo tekmo sezone v Maribor in skočila 14,10 m, sem si rekla, to je to. Potem pa se je kar ustavilo. Prišle so težave s tehniko. Po nastopu v Velenju sem se začela spraševati, če sem res na pravi poti. K sreči sem negativne občutke kmalu popravila. Največji zalet mi je dala tekma diamantne lige v Oslu, na kateri sem v zelo hladnem vremenu, saj je bilo le okrog deset stopinj Celzija, v zadnji seriji dosegla daljavo 14,10 m ob tem, da sem odskočila precej pred črto. Tedaj sem si rekla, da bom teh 30 ali 40 cm čez 14 m že skočila ob pravem vremenu. In to se je zgodilo kmalu. Že slaba dva dneva kasneje sem odlične razmere dočakala v Novi Gorici. Že na ogrevanju sem vedela, da bo letelo. Zato sem tudi zalet prestavila za dve stopali nazaj, tako da sem bila še hitrejša.

Nisem. Čutila sem, da imam še rezervo. Da lahko skočim še kakšnih deset, dvajset centimetrov več.

Daljine sploh ne treniram. V tej sezoni sem na prvi tekmi v daljini tekmovala po naključju, saj sem zamenjala klubsko sotekmovalko. Ko sem skočila 640 cm, sem bila kar malo presenečena. Trenerju sem rekla, da si želim še na eni tekmi nastopiti v daljini. Priložnost sem dobro izkoristila. Bržčas se je skrival ključ do uspeha dobrih skokov v Novi Gorici v tem, da se nisem obremenjevala z normami, temveč sem želela le čim bolje skočiti.

Lani sem imela težko obdobje. Poleg tega se nisem uvrstila na olimpijske igre, kar me je zelo potolklo. Kar nekaj mesecev nisem prišla na stadion. Trenirati sem začela šele novembra in si takoj poškodovala stegensko mišico. Kasneje sem dva meseca vadila le na moči in v tej prvini sem veliko pridobila. Sem približno 30 odstotkov močnejša, kot sem bila kdajkoli. Tudi shujšala sem nekaj kilogramov.

Sedaj ima 66 kg. Djoko si želi, da bi jih imela 63 kg. Toda meni zdajšnja postava ustreza. Poleg tega sem imela toliko kg tudi leta 2010.

Velik. Ogromen. Bila sem šokirana. Ulile so se mi solze sreče. Vedela sem, da sem za takšen skok garala, se atletiki povsem posvetila. Psihološko vem, kaj hočem, in tem ciljem tudi sledim.

Že ko so me povabili v Oslo, sem bila vesela. Na listi prijavljenih sem imela osmi rezultat, dosegla pa sem četrto mesto. Papir je papir, tekma je tekma. Po skoku v Novi Gorici sva se slišala z menedžerjem Robertom Wagnerjem. Bil je vesel zame in mi obljubil, da bom lahko sedaj več tekmovala na največjih mitingih.

Moj cilj začetka sezone je bil, da preskočim 14 metrov in pol ter da se vrnem na mitinge diamantne lige. Vse to sem tudi dosegla. Sedaj mi bo naprej lažje in bom skušala tudi v nadaljevanju sezone dosegati vrhunske rezultate. O Moskvi odkrito povedano še nisem razmišljala.

Moj cilj v Kaunasu je priboriti Sloveniji čim več točk ter doseči kakšen dober rezultat. Na sredozemskih igrah pa si po dveh četrtih mestih želim osvojiti kolajno.