Zbirko Kadaver Hermione Granger, dobitnico nagrade za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2011, je Robert Kuret objavil v soavtorstvu, pesmi vanjo sta namreč prispevala še Tosja Flaker Berce in Mitja Drab, o katerem smo v rubriki že pisali. In v njej zanesljivo najdemo poezijo, ki bi jo lahko pripisali nekomu, ki želi organizirati večere poezije dvomljivega izvora in potenciala, ne da bi s tem nujno mislili kaj slabega. Avtor k pesništvu namreč pristopa sproščeno in direktno, s hitro prepoznavno čustveno vehemenco, ki je značilna prav za »prenapeto« poezijo. A hkrati njegove pesmi obvladuje posebna umirjenost. Najlepše jo izraža (prav nič prenapeto naslovljena) pesem Včasih imam insomnio, v kateri priznava, da skuša brati Eliota: »da v tej pozni uri ugotovim, / zakaj Šalamun in ostali, / tako obsesirajo z njim«. Odgovora na to vprašanje kar noče biti, saj med poskusom vživljanja v poezijo priznava, da si lahko med branjem predstavlja le subjektivno in najbrž spominsko motivirano podobo. V tej prostodušni podobi neuspele koncentracije in spodletelega bralskega podviga je najti iskreno izjavo, s katero se govoreči po eni strani umešča v družbeno polje (»Šalamun in ostali«), po drugi pa se iz njega izvzema, videti je, da ne brez mnenja o njem. Namesto argumentirane refleksije mu kot kritično orodje služi iskrenost, naj bo ta resnična ali – kot se literaturi bolje poda – lažna.
Hkratna iskrenost in dvom se zdita osnovni vrednoti te avtorske poetike: »ne vem, če se iz teh besed lahko razbere, ampak počutil sem se celega človeka«. Verz pred nas očitno postavlja nezaupanje v tradicionalno pesniško metodo, po kateri bi avtor najverjetneje izbral tako govorico, iz katere bi »počutje celega človeka« razbrali implicitno. Robert Kuret pa se v poeziji »odreče« prav temu, kar je poeziji lastno, ter raje uporablja filozofično in retorično sprotno zanikanje vsega, kar v poeziji »ustvari«. Odličen primer pesmi, ki to uteleša, je Nikoli dovolj pameten. V njej se pesnik (subjekt) kot da razstavlja in »slači«, vendar ne v pretenciozni gesti, ki se razgalja samo zato, da bi se hkrati vzpostavljala še kot nekaj več in nekaj boljšega. Avtor se skuša v pesmi čim bolj otresti svojih družbenih vlog, občutka (več)vrednosti ter se popolnoma razstaviti kot (s)miselno bitje. Predstavlja se kot človek stremljenj, ki pogosto ni nič več kot prav njegova stremljenja. V taki poeziji trditev »jaz, umetnik!« ni več resna, četudi je lahko povsem resnična. Četudi je »prenapeta«, ko se na trenutke spopada na vse ali nič s sabo ali svetom, je hkrati zrela, saj so posamezna besedila slogovno in sporočilno zaokrožena, prepričljiva. Objavljena pesem je lep primer.
Poezija Roberta Kureta je svet svetlih idealov zapustila, o tem ni nobenega dvoma v pesmi Vzornik, v kateri občudovanje preide v popolno ravnodušje do nekdanjega zgleda. Ni pa znakov preloma, ni razlogov, zakaj je do takega stanja prišlo, in prav ta odsotnost pojasnil neprestano visi v zraku – pesmi so tako verodostojni dokumenti neke subjektivitete, v katero se mlajši bralci zanesljivo zlahka vživijo. Utelešajo namreč paradoks, značilen za sedanjost, ko svet doživljamo hkrati materialno površinsko in globoko melanholično. Hkrati smešno in pretresljivo to razpetost odlično predstavljajo »izmišljeni spomini« iz ene od Kuretovih pesmi, ko se pokaže, da se je za občutek polnosti včasih nujno treba spominjati nečesa, česar nikoli ni bilo.