Pravkar izvoljeni iranski predsednik Hasan Rohani se je predstavil kot zmerni kandidat teheranskega političnega spektra. Zmernost pa ima v državi nekoliko poseben pomen. Politika iranske revolucije ni enoznačna, revolucija pa še vedno ni končana. Zmernost lahko pomeni veliko reči. Zmeren iranski politik je predvsem pragmatik. Uporablja umirjeno govorico, ki pa s seboj ne nosi nujno tudi zmerne politike.

Zmernost lahko pomeni tudi popolno neučinkovitost in politiko brez rezultatov, kar je v devetdesetih letih občutil predsednik Mohamed Hatami. V njegovem mandatu so se okrepile konservativne sile v državi, reformisti pa so izgubili upanje na kakršno koli možnost izboljšanja položaja in se niso udeležili volitev. Tudi Hatami je veljal za zmernega politika, ki bo omejil moč klerikalnega aparata in v vsakdanje življenje prinesel nekaj svobodnjaških reform. Zgodilo se je nasprotno.

Položaj se je po desetletju sankcij še zapletel. Teheranska inteligenca, ki je bila v jedru upora leta 2009 in reformističnih načrtov devetdesetih let, je pobegnila iz države. Ekonomsko dežela iz industrijske države tone nazaj v tretji svet. Irance danes zanima tudi to, ali bo življenje kaj manj omejeno z versko blaznostjo revolucionarne zakonodaje, vendar jih na prvem mestu zanimajo bencin, za katerega morajo v vrsti čakati po nekaj ur, skokovito naraščajoča cena kruha in strmo padajoč življenjski standard.

Glavni pogajalec za zamrznitev jedrskega programa

Ob vsej silovitosti propagande o tem, kako Iran ogroža cel svet, se radikalnost ali zmernost njihovih politikov ne meri v svetovnem merilu, ampak v razmerju do silnic v notranji politiki. Iran nikoli ni prvi napadel nobene države, zato pa en iranski politik za drugim napada lastno ljudstvo. Rohanijev politični profil zato ne gre meriti po tem, koliko koncesij bo pripravljen dati Združenim državam Amerike in Evropski uniji pri pogajanjih o jedrski energiji. Tam so stvari še kar jasne in predvidljive. Rohani je bil glavni pogajalec na začetku tisočletja, ko je Iran zamrznil program razvoja nuklearne tehnologije in se je za hip zdelo, da se bodo odnosi z zahodnim svetom otoplili. Njegova drža do jedrske energije pa je upoštevala več kot zgolj merjenje moči na mednarodni sceni. Pogajal se je s prepričanjem, da Iran potrebuje nuklearno tehnologijo in »da morajo centrifuge delati«. Vendar je hkrati zatrjeval, da mora delovati tudi iranska družba in da ne gre žrtvovati razvoja države na račun jedrskih laboratorijev. Vendar je že takrat opisal sporazum kot dvojno igro, ki jo igrata Iran in Amerika. »Mi vemo, da nas bodo oni poskušali prevarati,« je rekel izbrani druščini poslušalcev o svojem razumevanju supersile. »Oni vedo, da jih bomo mi poskušali prevarati.«

Ta stavek velja tudi za razmere med spletom družbenih sil, ki tvorijo moderni Iran. Predsednik je takoj po izvolitvi dal vedeti, da bo najprej sklenil mir z Iranci, ni pa povedal, komu bo napovedal vojno. Opraviti ima z volilci, ki so ga podprli zaradi upanja na manj togo politiko in na vrnitev vsaj nekaj blagostanja, ki so ga uživali pred sankcijami. Vendar ima opraviti tudi s klerikalno buržoazijo in revolucionarnimi institucijami, ki so se polastile vsega nacionalnega bogastva. Tako kot v vsaki drugi revoluciji je šlo tudi v iranski predvsem za razporeditev bogastva. Revolucionarna garda ajatol, njihova veteranska združenja in verske institucije nadzorujejo vse od upravljanja premoženja nekdanjih fevdalcev, črpanja in trgovine z nafto do vojaške industrije in državnih tihotapskih mrež, ki pomanjkanje zaradi sankcij kompenzirajo s transferjem blaga čez zalivske države, dobiček pa nalagajo v Dubai. Tega se do zdaj ni dotaknil noben izvoljen politik in preživel.

Po revoluciji vojaška kariera

To utegne proizvesti zanimiv položaj. Na tem področju ima namreč Rohani veliko izkušenj. Celo življenje je bil del aparata. Svojo politično kariero je začel v sedemdesetih letih kot študent teologije v svetem mestu Kom, od koder je šel v Irak na tajni sestanek z izgnanim ajatolo Homeinijem. Do leta 1979 je v Iranu in tujini delal za vrnitev Homeinija v državo na čelu islamske revolucije. Rohani ni bil reformist, ampak revolucionar, in to preden je postalo moderno, ko je Homeini prevzel oblast od odstavljenega šaha Pahlavija. Po revoluciji je naredil kariero kot vojak. Ko je Sadam Husein napadel Iran, je Rohani opravljal najvišje funkcije v oboroženih silah. Bil je »namestnik poveljnika vojne«, poveljnik operativnega središča in poveljnik letalske obrambe. Ob tem je bil član najvišjih političnih, državnih in verskih organov. Vojna je bila tudi čas političnih likvidacij nasprotnikov, v katerem je Homeini ukinil komunistično partijo Irana tako, da je obesil pet tisoč njenih članov in potem razdejal meščanske stranke. Rohani je bil najtesnejši Homeinijev sodelavec, njegov osebni prijatelj in njegov predstavnik v Vrhovnem varnostnem svetu, ki je dejansko vodil državo. Dvajset let je bil tudi član mažlis e kobregani, skupščine klerikov, ki je izvolila Homeinijevega naslednika.

Beli turban, ki ga Rohani nikoli ne da z glave, govori o tem, da pripada islamskemu kleru in je po poklicu teolog. Vendar ni samo to. Pravijo mu doktor Rohani, ker se je s študija v Veliki Britaniji, kjer je doktoriral, vrnil v Iran, da bi sodeloval v revoluciji. Poleg teologije je doktoriral tudi iz prava, poleg perzijščine in arabščine gladko govori še pet ali šest jezikov in v njih prebira sodobne avtorje. Iran je država, kjer liberalci v Teheranu berejo Žižka, ki so mu prevedli in izdali pet knjig. Kleriki v Komu imajo radi nemškega filozofa Martina Heideggerja. Dosedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad pa je na svoji predsedniški strani rad citiral marksista frankfurtske šole Theodorja Adorna.

Čeprav je Iran predsedniška republika, moč predsednika ni odvisna od njega, ampak od njegovih povezav s centri ekonomske, politične in verske moči. Ko je Rohani nekoliko presenetljivo že v prvem krogu dobil več kot petdeset odstotkov glasov, so ulice iranskih mest eksplodirale od veselja, kot da je zmagal opozicijski kandidat levice.

V resnici je zmagal pripadnik izobraženega revolucionarnega klera, ki bo moral voditi državo skozi eno njenih najbolj delikatnih obdobij. Poleg sankcij, ekonomskega propada in uporov na vseh svojih mejah je soočena z vpletenostjo v konfesionalno vojno v Siriji, v kateri sta Rusija in Amerika na nasprotnih straneh, Irak je bliže Iranu kot Ameriki, Izrael pa je že davno napovedal vojno Iranu in se proti njemu bori v Siriji. Zveni kot formula za svetovno vojno. Rohani je dobil priložnost, da upraviči sloves Perzijcev kot genialnih pragmatikov.