»Vi ste verjeli, da lahko zmagam, jaz ne,« so bile prve besede Radoslava Rogine, potem ko je v soboto prvi priplezal na Vršič. V odločilni bitki 20. jubilejne izvedbe slovenskega Toura je uspel nadoknaditi zaostanek za mladim herojem Janom Polancem (Radenska), neugodnim Nemcem Patrikom Sinkewitzem (Meridiana) in povratnikom Tadejem Valjavcem (Sava) ter na najlepši način kronal trud novomeških prirediteljev. Torta v Novem Mestu, potem ko je avstralska ekipa ProTour GreenEdge kronala ravninsko prevlado s sprintersko zmago Bretta Lancasterja, je bila zaradi zmage 34-letnega Varaždinca, tudi najboljšega hribolazca, in ekipne zmage Adrie Mobil še toliko slastnejša.
»Med vzponom na Vršič sem si govoril le eno: da imam dovolj drugih in tretjih mest na tej dirki. Da ne bom čakal nikogar. Ko je Sinkewitz napadel blizu Kugyjevega mostu, sem čutil, da imam močnejše noge. Še enkrat sem napadel in ostal sam. Dobro sem razporedil moči, saj klanec dobro poznam, čeprav so bili zadnji štirje kilometri izjemno dolgi. Tudi prednost je bila dovolj velika. Zmagal sem, zmagali smo in to je najbolj pomembno,« je žarel visokorasli Rogina, medtem ko je po petih urah peklenskega ritma polovica kolesarjev zaostala pol ure ali več. Petina je presegla časovni limit in zadnji dan do Novega mesta vozila le zaradi sodniškega »odpustka«.
Rogina je bil le general v novomeški desetini, ki je iz Škofje Loke čez Sorico, Livške Ravne do Vršiča v popolnosti izpolnila Erženov načrt napada. V soški bitki so imeli vseskozi vsaj dva moža v ospredju. Najprej Mateja Mugerlija in Primoža Rogliča med ubežno enajsterico, ki je pobegnila kmalu po najbolj navijaško obiskanem predelu dirke – Škofji Loki. Potem pa Primoža Rogliča (15. mesto skupno), ki se je po neverjetni preobrazbi iz smučarskega skakalca med profesionalnimi kolesarji izkazal kot izvrsten hribolazec na najbolj strm del Livške Ravne, in Kristijana Fajta. Za Rogino se je žrtvoval tudi bivši kralj Vršiča in Slovenije Tomaž Nose (13. mesto), ko je z napadom še posebej utrudil Sinkewitza. »»Danes smo do potankosti izpolnili načrtovano taktiko. Želeli smo narediti dirko težko. Ves dan smo bili v koloni eden po eden. In vse smo imeli pod nadzorom. Hude napore iz dneva v dan lažje vzdržiš, če si v vrhunski formi. To se je očitno pokazalo. Meni ni bilo treba po nepotrebnem trošiti moči, hkrati smo izčrpavali preostale. Vse se je obrestovalo,« je o taktiki v bitki za Vršič razmišljal Rogina, ki bi po generalu Borojeviću lahko dobil ime »Soški lev«.
Največje odkritje dirke je bil Jan Polanc. Uspeh ima težo tudi zaradi velike mednarodne veljave v konkurenci elitnih ekip. Ko je zadnje metre Vršiča stresel Nemca Sinkewitza, je glas tisočglave množice odmeval med pobočji gora. Belo majico je, že tretjič zapored, tudi ob podpori novih kolegov iz Lampreja, varno pripeljal do Novega mesta, čeprav je bil zaključek zelo hiter in živčen. »Dosegel sem več, kot sem si upal napovedati. Čeprav bi nekoč rad zmagal,« se je na Dolenjskem veselil mladi kranjski up, vozeč simbolično številko 101. Na Vršiču pa: »To je bila po profilu najtežja etapa v moji karieri. Lani sem na soriško še omagal, letos sem že lahko odpeljal brez krize. To je dodatna motivacija za naprej. Še kot deček sem poslušal zgodbe o Vršiču, danes sem jih sam doživel. Ponosen sem, da sem dobro odpeljal,« je žarel, očitno tudi po taktični plati zrel za avgustovski odhod med profije ekipe Lampre. Ne samo, ker je že v Višnji Gori dobro videl, da se noge najbolje vrtijo Rogini, Nosetu, Kolumbijcu Atapumi (6. mesto) in Sinkewitzu. Jan ne potrebuje vedeževalke. »Na Vršič je vsak odpeljal tako, kot je lahko. Odpeljal pa sem ga bolj z glavo kot z nogami. Nisem se zaganjal, verjel sem, da bom Valjavca in Sinkewitza spet ulovil, le Rogina je bil zame premočan,« je opisal uspešen pristop, s posebnim poudarkom na pomoči mladih kolegov iz Radenske. »Luka Pibernik je bil celo Soško dolino na čelu, nekaj je dodal Jaka Bostner, da smo držali ubežnike na razdalji. Bili so pogumni, da so prevzeli pobudo za lovljenje,« je pristavil nasmejani Jan.
Do Vršiča je bil strah in trepet Patrik Sinkewitz, omadeževan mož hrvaško-italijanske ekipe Meridiana-Kamen, ki jo vodi prvi slovenski profesionalec Vinko Polončič. »Nista bila Rogina in Polanc toliko boljša, sam sem bil toliko slabši,« se je izgovoril Patrik Sinkewitz. Zdravnica dirke dr. Petra Kaplan je njegove poškodbe padca iz Višnje Gore opisala kot srhljive, a le zaradi odprtja starih ran. Morda je odločilo, da je pred tretjim dnem spal le dve uri. »Vršič sem doživel že v lepši podobi,« je kljub izjemnemu obisku navijačev in lepemu vremenu dejal Jure Golčer, kralj Vršiča v letih 2002, 2003 in 2006, ko je na svoj prelaz priplezal kot sedmi. »Razumljivo težje kot pred leti. Ritem etape je bil izjemno hiter že od vsega začetka, a če bi bil dober, bi bil lahko bolj spredaj. Ob današnjem poteku etape bi se lahko boril za zmago tudi s tako ekipo, če bi bil dovolj močan. Ni bilo nobenih taktičnih zank za opravičevanje ali kaj takega. To je največ, kar sem lahko dosegel,« je priznal 35-letni Mariborčan, ki je že sklenil: »Če bom po končanem študiju še ostal kolesar, bom znova imel več časa za trening in predvsem bom lahko osredotočen le na šport.«
Pred podobno prelomnico, a še mnogo bolj čustveno, kar pa smo spremljevalci njegove kariere že vseskozi vajeni, je bil na Vršiču tudi Golčerjev sovrstnik Tadej Valjavec. Ko sta mu v zadnjih kilometrih pobegnila soobčan Polanc in Sinkewitz, tekmec, ki ga je sanjal tudi ponoči, so zanj umrle sanje, da bo po treh trnovih letih postal kralj Vršiča in zmagovalec slovenskega toura. »Očitno je prišel čas, da mesto prepustim mlajšim,« so bile besede razočaranja, kakršne smo bili vajeni tudi po najhujših naporih Gira in Toura. »Do štirih kilometrov pred ciljem sem verjel, da lahko zmagam, s Sinkewitzem sva bila blizu Rogini. Potem pa me je nenadoma 'odrezalo'. Dobro, da sem sploh pripeljal do vrha,« je kratko komentiral. Mnogi so opazili, da je imel največ navijačev ob cesti, ki je bila popisana od izvira Soče do vrha na 1611 metrih. A to ga ni odvrnilo od razmišljanja po zadnjem kilometru v Novem mestu: »Dovolj je.« Zdaj naj bi si vzel čas za premislek. Tik po tistem, ko je avstralska zasedba Orica-GreenEdge, katere najboljši mož Sebastien Langeveld je zasedel skupno 18. mesto, dala vsem sprintersko lekcijo. »Zmage sem zelo vesel. Že lani mi je bil nastop v Sloveniji dobra popotnica za francoski Tour,« je bil vesel Brett Lancester, ki je Vršič preživel z veliko muke. »Prvo in zadnjo etapo smo imeli posebej v načrtu in se posebej pripravili,« je razložil Miha Peterlin, deklica za vse v tej ekipi. »Načrt smo izpolnili. Pa še Sulzbergerju je v Višnji Gori za las zmanjkalo za tretjo etapno zmago, na katero smo se z ogledom zaključka tudi pripravili. Za tiste, ki gredo na Tour, torej Lancasterja in verjetno z ljubljansko zmago tudi Sveina Tufta, je dirka Po Sloveniji najlepša priprava. Dirka je bila lepa, vreme in vzdušje prav tako, le nad sodniki smo razočarani. Tega, kar smo videli proti Vršiču, nismo videli na nobeni drugi dirki.«