Dr. Rok Čeferin

Dr. Rok Čeferin je soustanovitelj ene najbolj znanih odvetniških pisarn pri nas. Ob tem na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici kot docent predava o civilnem procesnem pravu. V teh dneh je izšla njegova knjiga z naslovom Meje svobode tiska, v kateri prek analiz odločb ustavnega sodišča in evropskega sodišča za človekove pravice ugotavlja, kdaj gre pri medijskem poročanju za dopustno obliko svobode izražanja in kdaj je mogoče govoriti o zlorabi te pravice. Rok Čeferin velja za enega največjih poznavalcev civilnega in medijskega prava pri nas, javnost pa si ga je najbolj zapomnila po odškodninski tožbi proti Rimskokatoliški cerkvi zaradi spolnih zlorab, ko je zastopal eno od domnevnih žrtev nekdanjega artiškega župnika Karla Jošta. Sodišče ji je spomladi prisodilo 80.000 evrov odškodnine, a sodba še ni pravnomočna.

Ustavno sodišče je v svojih odločbah večkrat zapisalo, da novinar ne more odgovarjati za zapisano, tudi če se izkaže za neresnično, če ima utemeljen razlog verjeti v tisto, kar je zapisal. Ta standard je izpolnjen, če skuša novinar pridobljene informacije pred objavo preveriti tudi pri osebi, o kateri namerava poročati. Skratka, novinar je na tankem ledu, kadar namerno zavaja javnost z informacijami, za katere ve, da so neresnične, ali kadar objavlja informacije, za katere sicer verjame, da so resnične, vendar jih pred objavo ni v zadostni meri preveril. V zvezi s tem vprašanjem pa sta tako ustavno sodišče kot evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v svoji sodni praksi že razsodili, da novinarjem ni treba dodatno preverjati podatkov, ki so jih pridobili iz uradnih virov.

Tako ustavno sodišče kot ESČP poudarjata, da je treba na vprašanje, ali je novinar ravnal v dopustnih mejah uveljavljanja svobode tiska ali ne, odgovoriti v luči vseh okoliščin primera kot celote. V omenjenem primeru sta bili za ustavno sodišče odločilni predvsem dve okoliščini. Najprej dejstvo, da so novinarji pisali o komandirju policijske postaje, torej o predstavniku izvršilne veje oblasti, ki mora trpeti intenzivnejše zanimanje javnosti za svoje ravnanje in tudi strožje kritike svojega dela. Temeljna naloga novinarjev namreč je, da nadzorujejo nosilce oblasti pri opravljanju njihovega dela in da javnost nemudoma obvestijo o morebitnih zlorabah oblasti.

Drugi razlog za takšno odločitev ustavnega sodišča pa je bila ocena, da je šlo za pisanje o temi, pomembni za javnost. Samo po sebi se razume, da je dejstvo, da se komandir policijske postaje ukvarja s kaznivimi dejanji, za javnost izredno pomembno, zato smejo sodišča poročanje o takšnih temah omejevati le izjemoma. V teh okoliščinah ima torej pravica javnosti do obveščenosti prednost pred pravico do zasebnosti.

Prek analiz sodb ustavnega sodišča in ESČP sem prišel do zaključka, da pomen svobode tiska obe sodišči razumeta na zelo podoben način. In ker ustavno sodišče sodi na podlagi sodne prakse ESČP, Slovenija zaradi kršitve svobode izražanja pred ESČP še ni bila obsojena. Klasična »napaka« rednih sodišč pa je, da se pretirano osredotočijo na objektivno žaljivost neke sporne izjave novinarja, namesto da bi jo presojale v luči vseh okoliščin primera – kar je praksa tako našega ustavnega sodišča kot ESČP. Na odločitev sodišča morajo vplivati tudi dejstva, ali je novinar pisal o temi v javnem interesu ali pa je šlo le za zabavanje javnosti v rumenem tisku ter ali je poročal o osebi, ki je politik ali predstavnik oblasti, ali pa o neki anonimni osebi.

Pomenljiv primer, ki pravzaprav kaže, da je v določenih okoliščinah novinarjem dopustna tudi uporaba žaljivih izrazov, je primer novinarja Oberschlicka proti Avstriji. Ko je takratni deželni glavar Haider na javnem zborovanju hvalil nacistični režim, je novinar na prvi strani časopisa objavil kritiko z naslovom »Haider ni nacist, ampak tepec«, zaradi česar je bil pred avstrijskimi sodišči obsojen zaradi uporabe žaljivega izraza. A je ESČP odločilo v prid novinarja, ob čemer je opozorilo, da je Haider predstavnik oblasti, ki mora prenesti strožjo kritiko svojega ravnanja, in da je novinar tudi pisal o temi v javnem interesu, v tem primeru o poskusu obujanja nacistične ideologije.

V tem primeru, v katerem je novinar Mladine duhovito in ostro napadel poslanca Srečka Prijatelja, ker se je ta v parlamentu norčeval iz homoseksualcev, se je ustavno sodišče po mojem mnenju pretirano osredotočilo le na novinarjeve besede, premalo pa na druge okoliščine primera. Denimo na dejstvo, da je novinar kritiziral ravnanje predstavnika oblasti, in kritika ravnanja izvoljenih predstavnikov ljudstva mora biti, kot že rečeno, v demokratični družbi še posebej neomejevana. Poleg tega je novinar kritiziral primitiven poslančev napad na ranljivo istospolno usmerjeno manjšino, ki nima pravnih sredstev, da bi se obranila pred tovrstnimi napadi – če omenim le najbolj očitni okoliščini.

In kot izhaja iz primera Oberschlick, lahko novinar na tako nezaslišano dejanje predstavnika oblasti opozori na provokativen in oster način, ki ga javnost ne bo spregledala. Ker ustavno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo teh argumentov, je po mojem mnenju pretirano omejilo svobodo tiska – in prav lahko se zgodi, da bo Slovenija zaradi tega primera prvič obsojena pred ESČP zaradi kršitve svobode izražanja.

Zaradi tragične zgodovinske izkušnje, mislim na obdobje nacizma in holokavst, v Evropi prevladuje stališče, da se institucije demokratične družbe niso sposobne same zaščititi pred rasistično propagando, zaradi česar je treba kaznovati ali preprečevati vse oblike izražanja, ki širijo sovraštvo in nestrpnost. Tako iz sodne prakse ESČP izhaja, da je sovražni govor treba preprečevati z represivnimi sredstvi, tudi novinarje je denimo zaradi njihovih prispevkov pod določenimi pogoji dopustno kaznovati celo z zaporno kaznijo.

Drugače pa se po mojem mnenju problem sovražnega govora v Sloveniji podcenjuje, pri čemer imam v mislih ne le novinarske prispevke, temveč tudi »prispevke« anonimnih avtorjev na raznih blogih in družabnih omrežjih. Pogosto gre za grobe žalitve in diskreditacije predvsem znanih javnih oseb, ki izrazito presegajo dopustne meje svobode izražanja in izpolnjujejo vse znake sovražnega govora. Zato se strinjam z vašim stališčem, da sta policija in tožilstvo do teh primerov preveč tolerantna. Čemur pritrjuje tudi dejstvo, da, vsaj kolikor mi je znano, kakšnih obsodb s tega področja pri nas še ni bilo.

V Evropi je sicer največja kršiteljica svobode izražanja Turčija, ki je bila do leta 2010 zaradi tovrstnih kršitev obsojena že več kot dvestokrat. V EU je na »slabem glasu« naša soseda Avstrija, ki je nanizala že 32 obsodb zaradi kršitev svobode izražanja, in tudi Francija, ki jo je doletelo 23 obsodb. A zgolj obsodbe pred ESČP seveda ne kažejo popolne slike o stanju svobode tiska v določeni državi. Resen problem denimo predstavljajo primeri, ko država nekatere medije prepušča »plenilcem« na trgu, ki nato vplivajo na njihovo poročanje v skladu s svojimi interesi ali pa jih celo spravijo v stečaj. Takšno početje predstavlja nevarnost za svobodo tiska tako pri nas kot drugod v zahodnem svetu, zato sem v knjigi zavzel stališče, da je za takšne primere kršenja svobode tiska odgovorna tudi država, ker medijev ne zaščiti pred posegi ekonomskih in političnih centrov moči.