Šok za bralce in kritiko
Ta dvojnost se je začela že z njegovim romanesknim prvencem, ki je močno razburkal francoski literarni svet: z Razširitvijo področja boja (1994) je ta agronom in dokaj anonimni pesnik ter urednik literarne revije povzročil izredno vznemirjenje med bralci, kritiki, založniki in tudi drugimi avtorji. Razširitev področja boja je namreč tako doživeto depresivno, prvoosebno popisovala depresivnega »junaka«, na kmetijskem ministrstvu zaposlenega računalniškega programerja, ki niha med citati Schopenhauerja in Kanta ter turobno onanijo, da se je zdela hkrati ultrarealistična in fantastična. Presenečenje nad knjigo in komično iskanje avtorja med zaposlenimi na ministrstvu pa pravzaprav niti ni bilo povsem upravičeno: takrat 38-letni avtor (in računalniški programer) je že tri leta prej izdal zelo dobro zbirko kratkih, v slovenščino še neprevedenih zgodb Rester vivant (Ostati živ), ki je začrtala vse pisateljeve kvalitete.
Naslednji roman, Osnovni delci (1998), je z zgodbo o dveh polbratih sunil v povsem drugo, v tistem času aktualno apokaliptično tematiko bližajočega se konca tisočletja, pa tudi v znanstveno – to je bil čas prve klonirane ovce Dolly – in znanstvenofantastično smer: en brat je nekakšen guru kloniranja, ki bo odpravilo spolno reprodukcijo in s tem morda rešilo inherentno problematičnost spolnih razmerij, ki Houellebecqa preganjajo skozi celoten opus, drugi pa resnični potomec svoje hipijevske matere. Avtor torej aludira svojo osebno usodo, usodo sina, katerega starši so, kot pravi, »precej hitro izgubili zanimanje za njegov obstoj« in ga v šestdesetih letih prepustili starim staršem, mama pa je odšla v brazilsko komuno.
Vzorec za uspeh
Vprašanje seksualne revolucije šestdesetih let in njenih posledic se v naslednjem romanu iz leta 2002, Platforma, spremeni v vprašanje seksualnega turizma in prostitucije. Tema samskega moškega, po kateri je zaslovel kot »pop zvezda generacije samskih«, in omenjanje islama kot »butaste religije« knjigi prinese nove burne odzive. S tem romanom Houellebecq vzpostavi jasen vzorec: aktualne teme, ki pritegujejo pozornost, bolj ali manj posrečeno provociranje vladajočih družbenih pravil, nekonformna mnenja kot »protistrup pričakovanim«, amoralnost kot izziv meščanski morali, nihanje med črnogledo vdanostjo in vzniki (obetajoče se) sreče, v slogovnem smislu pa občasno dolgovezne kvazisociološke pojasnjevalne pasaže, vnašanje dokumentarnega… skratka, mešanica dobro izpisanih poglavij in »teoretičnih« zastranitev.
V predzadnjem romanu Možnost otoka (2005) se vrne k tematiki klona in apokaliptičnega konca ekološko in vojaško povsem uničene Zemlje. V tem gomazenju preživelih, a na smrt obsojenih išče Houellebecq tisto ultimativno situacijo, v kateri naj bi se pokazalo človeško ali nečloveško v klonih; roman se bere predvsem kot scenarij kakšnega filma, ki ima tako rad prizore neizbežnega konca civilizacije.
Pisatelj ubije samega sebe
Z zadnjim romanom Zemljevid in ozemlje, ki je v izvirniku izšel leta 2010, pa je Houellebecqu, ki je za več let emigriral na Irsko, uspelo to, kar v Franciji želi večina pisateljev, četudi večina to taji: dobil je Goncourtovo nagrado. Kaj je v tej knjigi takšnega, da je končno prepričalo to razmeroma konservativno literarno instanco? Če bi bili cinični, bi rekli, da morda to, da v romanu pisatelj Houellebecq umre, in to strašne smrti, žirije pa rade nagrajujejo mrtve, ki ne morejo več pripraviti presenečenj.
A če obidemo ta rahlo morbidni umor samega sebe, to samonanašalno in samoironično plat romana, je mogoče reči, da je avtor spet zajahal to, kar je zadnjih nekaj let v zraku: ponoreli trg umetnin, družbeni okvir bogatih tujcev, Rusov, Arabcev in Kitajcev, ki kupujejo te umetnine, pa tudi najlepše in najbolj nedotaknjene dele francoskega/evropskega podeželja, in mapiranje, mreženje. Sodobni umetniki že nekaj časa intenzivno vsebinsko in formalno preiskujejo prav to področje. In prav zemljevidi so tudi eden pomembnih navdihov osrednjega lika romana, slikarja, ki mu presenetljivo uspe veliki met z umetniško obdelavo Michelinovih zemljevidov, ki pa v ponavljajočih, samozaviralnih rezih nenehno prekinja svojo uspešno kariero. V tem početju je nekakšna dvoumnost, po eni strani se zdi kot samokastracija ali strah pred uspehom ali strah pred neuspehom, izpetjem, po drugi strani kot neka izjemna svoboda: odreči se vsemu takrat, ko gre najbolje, ko gre najbolj gladko, in začeti znova, po premoru, iz ničle, povsem nekaj drugega; ali pa celo nič več začeti (ko je preskrbljen).
Vrnitev k poeziji
V svoji depresivni faceti je slikar nekakšen odsev lika Houellebecqa, ki živi tam nekje v neki prazni, brezosebni koči na Irskem, in zato se tudi srečata in na neki način ujameta, posledica pa je usodni slikarjev portret pisatelja. Slika, torej umetnost ubije pisatelja, ki ga zločinec ravno tako spremeni v sliko, slikar pa vse bolj postaja pisatelj, vse bolj mu je podoben v svoji odmaknjenosti in odklopljenosti od drugih. A gre še korak naprej: odreče se svoji »ubijalski« dejavnosti, umetnosti.
Aprila je Michel Houellebecq po vrnitvi iz svojega prostovoljnega irskega eksila izdal novo knjigo, zbirko pesmi, peto doslej, z naslovom Configuration du dernier rivage (Konfiguracija poslednjega obrežja). Potem ko se je v Zemljevidu in ozemlju kot pisatelj ubil, se je torej vrnil s poezijo in k poeziji, ki je bila njegova prva mladostna izbira, a je kritiki nikoli niso pretirano cenili, bralci poezije pa so v Franciji izredno maloštevilni. O zbirki je francoski kritik zapisal, da je polna nostalgije, obžalovanja, pa tudi poleta in sreče, kar se zdi presenetljivo po stavku, ki ga je zapisal že v Ostati živ: »Ne bojte se sreče; ne obstaja.« Res pa je, da ob vsej svoji mračnosti Houellebecq nikoli ni bil le mračnjak. Kot vsi veliki pisateljski pesimisti je ravno s svojim zavzetim slikanjem brezupa in nihilizma kazal nemalo mero vere, tako v »možnost otoka« kot v moč besede.
