Potem ko se je hrabro razgalil kot »globoko grlo« Guardianovega novinarja Glenna Greenwalda, ki je obelodanil zbirateljsko strast NSA, je iz Hongkonga poniknil neznano kam, a se po navedbah britanskega časnika še ni izpel. Je pa prav pri Obami dobil povod, da do konca izpelje zadano si nalogo. Temnopolti stanovalec Bele hiše, ki več kot očitno ni izpolnil upov svobodoljubnega sveta, je namreč dejal, da se mora »družba odločiti« o razmerju med varnostjo in zasebnostjo. Prav te priložnosti družba (najsi bo ameriška ali tista, ki je prek nje ujeta v mreže NSA) doslej ni imela in Snowden ji jo je zdaj dal. Premišljeno in načrtno.

Netipično za ameriške »žvižgače« je, da se Snowden ni zaupal kakšnemu velikemu ameriškemu časopisu, ampak je razkritje strogo zaupnih dokumentov sočasno z Washington Postom kot svojo ekskluzivno zgodbo objavil britanski časopis. Povod je dokaj intriganten, pojasnil pa ga je prav Greenwaldu, namreč s svojim razočaranjem, ko je odkril, da je New York Times že pred ponovno izvolitvijo Georgea Busha mlajšega leta 2004 razpolagal z dokumenti o vohljanju NSA za ameriškimi državljani brez sodnega naloga, a je zgodbo zadržal še leto dni na hladnem. Zagrizen zagovornik človekovih in državljanskih pravic, od lani kolumnist Guardiana, se mu je zdel prava izbira, šifrirana komunikacija z njim pa je pripeljala do hongkonškega srečanja, na katerega je 29-letni Snowden kot naključni turist nič kaj turistično prišel s štirimi prenosnimi računalniki, naloženimi s tajnimi dokumenti, in močno presenetil novinarja ter režiserko dokumentarcev Lauro Poitras, ki sta pričakovala kakšnega zagrenjenega ameriškega agenta pred upokojitvijo.

Žolčna reakcija ameriške vlade in izpostavljenih spletnih firm, poveden molk držav, ki so že sodelovale v ameriških obveščevalnih rabotah (denimo pri Cijinem tajnem premeščanju zajetih domnevnih teroristov), in dvomi kongresnikov, da so bili z zaupnimi brifingi res dovolj celovito seznanjeni z »varnostnim nadzorom« telefonskih in spletnih komunikacij, sledilno afero postavljajo na sam začetek, kljub več kot očitnemu poskusu Bele Hiše, da jo pokoplje globoko nazaj v ilegalo.

Direktor NSA general Keith Alexander je na sredinem kongresnem zaslišanju vztrajal, da ni nobenega telefonskega prisluškovanja Američanom in da so tarča programa Prism (nadzora interneta) zgolj določeni tujci izven ZDA. »Program je pripomogel k preprečitvi več ducatov terorističnih dejanj,« je zatrdil Alexander in dodal, da morajo nekatere njegove podrobnosti ostati zaupne, »kajti če bi teroristom razkrili vse poti sledenja, bi se jim izognili in Američani bi umirali«. Odločno je zanikal Snowdnovo trditev, da lahko NSA izcedi podatke o telefonskih pogovorih ali elektronski pošti vsakega Američana, vključno s predsednikom, ter dejal, da se raje izpostavi kritikam tistih, ki menijo, da njegova agencija nekaj prikriva, kot da bi »ogrozil varnost te države«.

Ankete javnega mnenja, objavljene takoj po razkritju elektronskega spremljanja Američanov, so se rahlo nagnile v prid NSA in vlade. Raziskovalni center Pew in Washington Post sta v ponedeljek ugotavljala, da je za 56 odstotkov anketirancev nadzor nad telefoniranjem sprejemljiv, 62 odstotkov pa se jih je strinjalo, da mora vlada preučevati teroristične grožnje, četudi to zahteva poseg v zasebnost državljanov. Kolikšno škodo bi pri tem naredila objava programa nadzorovanja telefonije in spleta, je sredi tedna spraševala Američane televizijska družba CBS. Z vladno razlago, da bi bila okrnjena zmožnost preprečevanja prihodnjih terorističnih napadov, se je strinjalo 30 odstotkov vprašanih, 57 odstotkov pa jih je prepričanih, da umik tajnosti s programa ne bi imel nikakršnega učinka. Vprašanje je bilo seveda zastavljeno sugestivno z možnostjo terorističnih napadov, zanimivo pa bi bilo zvedeti mnenje Američanov, če bi zdajšnji sledilni program NSA povezali z dejavnostjo federalnega preiskovalnega urada (FBI) v času, ko ga je do obisti obvladal John Edgar Hoover.

Snowden namreč ni niti heroj niti nacionalni izdajalec, kot se ga poskuša predstaviti z različnih strani. Je kolešček v sistemu, ki že deluje neodvisno od njegovih ustvarjalcev in pripravljen, da si ga nekdo prisvoji, kot si je Hoover FBI, ali pa še z mnogo širšimi posledicami. Oznaka stroge zaupnosti nad programom je samoprevara ameriške oblasti, spočeta po zloglasnem enajstem septembru 2001 in ovita v »Patriotic Act«, kajti z njim ni seznanjena le peščica s samega vrha oblasti, izvoljena in (ali) zadolžena za varno življenje Američanov, ampak dvoinpolmilijonska armada sodelujočih v njem. Nehote je to razkril prav šef NSA Alexander, ki je na kongresnem zaslišanju dejal, da mora agencija raziskati, kako je Snowden, njen nizko postavljeni pogodbeni uslužbenec, lahko prišel do tako občutljivih podatkov, kakršni zdaj odtekajo v javnost. Da človeku z rojstnim datumom blizu rojstva interneta naravnost letijo prsti po računalniški tipkovnici, kot Snowdna opisujejo nekateri njegovi bivši sodelavci, ni nič nenavadnega. Obremenjujoče za NSA, ameriške preiskovalne organe in posledično vlado je, da se jim je skupaj s podatki izmuznil skozi prste prav v času, ko Bela hiša vodi obširno kampanjo proti curljanju zaupnih podatkov, celo z vohljanjem za novinarji, kot v primeru Associated Press.

Snowden, kratek čas vojaški rezervist, nato varnostnik pri NSA in sodelavec v Cijinem IT-oddelku, zadnja štiri leta pa pogodbeno vezan na nacionalno varnostno agencijo prek različnih zasebnih firm, je za zadnjo med njimi, Booz Allen, na Havajih delal le štiri tedne, nato pa si je vzel neplačan bolniški dopust. Ker se po njem ni javil na delo, so se že nekaj dni pred medijskim razkritjem sledilnih programov NSA za njim podali agentje FBI in (za zdaj) ostali praznih rok. Ni treba biti ravno Robert Ludlum ali John le Carré, da bi spisali verodostojno srhljivko, ki se lahko dejansko porodi v glavi kateregakoli od omenjenih milijonov ljudi z dostopom do naše v računalniški oblak ujete zasebnosti, ki v njem ne bo videl grožnje kot Snowden, ampak korist, kakršno prostodušno iz telefonskega in spletnega nadzora črpa zaradi tega prav v ZDA najbolj očrnjena Kitajska.

Snowden ni zgodba, so pa vprašanja, ki bi jih njegovo razkritje moralo spodbuditi. Za začetek lahko že tisto birokratsko, ali sta programa Prism in telefonskega sledenja zakonita in ustavna, nato pa, ali je njun učinek res tolikšen, da ju upravičuje navkljub hudim zlorabam, ki jih omogočata. General Alexander je govoril o ducatih preprečenih terorističnih akcij, o nobeni ni nič znanega zaradi zahtevane varnostne zaupnosti, krvavi konec bostonskega maratona pa je ujel NSA na levi nogi. Nenazadnje je ameriška vlada še pred dnevi zatrjevala, da je obsežno spremljanje elektronskih komunikacij Američanov izmišljotina, tisti, ki vanj verjamejo, pa da so paranoiki. Kaj naj si paranoiki v ZDA in po svetu mislijo zdaj, ko je Obama pri kršenju državljanskih in človekovih pravic očitno presegel predhodnika Busha?

Zateči se velja preko oceana k vse bolj zvesti ameriški evropski zaveznici, ki se požvižga na očitno preslaboten klic evropske komisarke Viviane Reding za obvarovanje Evropejcev pred ilegalnim ameriškim vohljanjem. Britanski zunanji minister William Hague je bil ob razkritju ameriškega elektronskega sledenja in namigih, da obveščevalne službe na Otoku delujejo podobno, zelo jasen. Državljani, ki spoštujejo zakone, ne bodo nikoli niti opazili, kaj obveščevalne agencije počnejo, da bi preprečile krajo njihove identitete ali to, da jih razstrelijo teroristi, je bil njegov komentar na očitke, da te službe brezpravno zbirajo (kradejo) podatke o telefonskih in spletnih komunikacijah ter virtualno razstreljujejo zasebnost državljanov. Kajti kaj je lažjega kot imeti med stotisoči domnevno nizko postavljenih sodelavcev obveščevalne službe namesto nepredvidljivega Snowdna svojega zanesljivega krta, ki iz gore podatkov in s primernim računalniškim znanjem do popolnosti uresniči oblastne zamisli nekoč nespretnega Richarda Nixona.

Ne nujno v ZDA, kjerkoli po svetu, tudi, denimo, v Sloveniji, kjer informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar že leta opozarja na protiustavno prisluškovalno določbo v zakonu o naši obveščevalni službi Sovi, ki je med drugim botrovala eklatantnemu političnemu obračunavanju z domnevnim dogovarjanjem Janše in Sanaderja o mejnih incidentih v Piranskem zalivu.