Dokazi so!

Prva skupna preiskovalna skupina v Sloveniji

Prav je, da je tako strokovna kot tudi širša javnost seznanjena, da je bil v tej kazenski zadevi, zaradi predmeta predkazenska postopka oziroma preiskovanja v več državah hkrati, na predlog finskega državnega tožilca, ki je bil poslan takratni generalni državni tožilki 16. junija 2008, na vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije podpisan sporazum o ustanovitvi skupne preiskovalne skupine med glavnim oddelkom nacionalnega preiskovalnega urada Finske in vrhovnim državnim tožilstvom Republike Slovenije. Za Slovenijo, tako je določeno v zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, sporazum podpiše generalni državni tožilec ali po njegovem pooblastilu njegov namestnik. V konkretni zadevi je sporazum in anekse podpisal namestnik generalne državne tožilke. Takratna generalna državna tožilka pa je bila v celoti seznanjena z vsebino podpisanega sporazuma. Seznanjena je bila tudi s podpisanimi aneksi. Z aneksom II z dne 1. aprila 2009 je k sporazumu pristopila tudi Avstrija oziroma državno tožilstvo z Dunaja. Vodja skupne preiskovalne skupine za Finsko je bil finski preiskovalec Erik Kaj Bjorkqvist, za Avstrijo avstrijski državni tožilec Volkert Sackmann in jaz kot vodja za Slovenijo. Veljavnost sporazuma je bila do 30. junija 2010, ko smo vse tri članice sporazuma soglasno ugotovile, da je preiskovanje v zaključni fazi in podaljšanje sporazuma ni več potrebno, da pa bomo vse tri članice še naprej sodelovale pri izmenjavi informacij in dokazov v skladu z veljavno zakonodajo. Vsi pridobljeni in zbrani dokazi v vsaki od držav podpisnic sporazuma so bili izmenjani, tako da je vsaka podpisnica sporazuma prejela dokaze, zbrane v drugi državi.

Tretji člen sporazuma določa, da se v vsaki državi članici sporazuma uporabljajo zakonodaja in druga pravila in predpisi države, kjer se izvajajo preiskovalna opravila oziroma pridobivajo informacije. Torej, preiskovalna opravila, ki se izvajajo na Finskem, se izvajajo v skladu s finsko zakonodajo, v Sloveniji v skladu s slovensko in v Avstriji v skladu z avstrijsko zakonodajo. Res je, da so zakonodaje podpisnic sporazuma različne. Menim, da finskim in avstrijskim preiskovalcem ni mogoče očitati, da so ravnali v nasprotju z ustavo Republike Slovenije, ker od preiskovalcev Finske ali Avstrije ali katerekoli druge države, ko preiskujejo kazniva dejanja na območju svoje države, ni mogoče zahtevati, da v svoji državi preiskujejo upoštevajoč določbe in načela ustave Republike Slovenije. Ne v Avstriji ne na Finskem se ni nikoli porajal ali vzbujal dvom, da dokazi, pridobljeni v katerikoli podpisnic sporazuma, niso zakoniti ali pa da bi v Sloveniji morali upoštevati zakonodajo ali celo ustavo Finske ali Avstrije.

To je bila prva skupna preiskovalna skupina v Sloveniji in, kot so nam povedali finski preiskovalci, prva tripartitna skupna preiskovalna skupina zaradi preiskovanja korupcije v Evropski uniji. Ustanovitev in delovanje skupne preiskovalne skupine predpisuje zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, ki implementira Okvirni sklep Sveta Evrope z dne 13. junija 2002 o skupnih preiskovalnih skupinah. Citirani zakon predpisuje tudi način dela skupne preiskovalne skupine in morebitno sodelovanje pristojnih organov Evropske unije. V obravnavani zadevi je sodeloval Eurojust z nacionalnimi predstavniki vseh treh držav podpisnic sporazuma.

Do sedaj so bile izrečene že številne pravnomočne sodbe, ki temeljijo na dokazih, pridobljenih v drugih državah, in jih je potrdilo tudi vrhovno sodišče Republike Slovenije. V tovrstnih sodbah je sprejeto stališče, da so dokazi, zbrani v drugi državi, ki so bili zbrani v skladu z zakonodajo te države in so bili za potrebe kazenskega postopka pred slovenskim sodiščem pridobljeni po poti mednarodne pravne pomoči oziroma na vnaprej predpisan način, zakoniti. Ena izmed prvih takšnih zelo odmevnih kazenskih zadev je bila vsem znani Celovški rop. V nekaterih kasnejših sodbah, ki so temeljile na dokazih, zbranih v tujini, je bil, odvisno od tega, za katero državo je šlo, poleg navedenih kriterijev posebej izpostavljen kriterij minimalnega standarda spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma minimalni standardi mednarodnega procesnega prava.

Številni komentatorji, doktorji pravnih znanosti, pravniki in nepravniki so vsevprek komentirali zadevo in prepričevali, česa naj ne bi bilo in kaj vse naj bi bilo narobe v predkazenskem postopku v tej zadevi. Vsako sodno zadevo, tudi kazensko, če jo kdo hoče komentirati strokovno in odgovorno, je treba poznati natančno v vseh podrobnostih, torej z natančnim poznavanjem vseh dejstev in dokazov, ob poznavanju vsake in vseh listin, pa četudi je teh za dvaindvajset tisoč strani ali več. Zato je pavšalna primerjava zadeve Patria s tako imenovano zadevo Balkanski bojevnik ali katerokoli drugo skrajno neodgovorna in nestrokovna, še posebej, ko to poslušaš iz ust doktorjev znanosti.

Pritisk na delo sodišča

Vsi, ki poznamo kazensko zadevo, v kateri je bila prejšnji teden izrečena sodba, in zbrano obsežno dokazno gradivo, vemo, da ni res, da ni dokazov in da naj ne bi bilo podlage za izrek obsodilne sodbe. Na podlagi dokazov, ki so v spisu, pridobljeni pa so bili v Sloveniji, na Finskem in v Avstriji, sem vedela, da mora biti izrečena obsodilna sodba. Drugačna od izrečene, po moji oceni, ni mogla biti. Zato množico pred sodiščem, ki je skandirala obdolženim, predvsem enemu, opremljena celo s transparenti, razumem kot pritisk na delo sodišča. Za večino, ki so bili pred sodiščem, sem prepričana, da ne vedo niti tega, kaj sploh je dokaz, pa so kričali, da teh ni. Saj se človeku kar zasmilijo, kako so zmanipulirani.

Nobene zarote ali česa drugega ni bilo pri moji odločitvi, ko sem vložila obtožni predlog v tej kazenski zadevi, temveč samo temeljita ocena zbranih dokazov. Ko sem na podlagi vseh dokazov ocenila, da bom v tej zadevi vložila obtožni predlog, tudi zoper Ivana Janšo, sem se na podlagi izkušenj drugih zavedala, kaj lahko pričakujem. Preden sem sprejela odločitev in vložila obtožni predlog, sem res temeljito pregledala dokazno gradivo, vendar drugačna odločitev, kot sem jo sprejela, ne bi bila pravilna. Tako kot sem se odločila jaz, bi se moral odločiti vsak državni tožilec, ki bi reševal to zadevo. Da sem ravnala pravilno in zakonito, sta očitno ugotovila tudi moja bivša kolega, državna tožilca, ki sta zastopala obtožni predlog. Če sem pravilno seznanjena iz medijev, naj bi državna tožilca v obtožnem predlogu, ki sem ga vložila, popravila le tri besede. Moji pravilni odločitvi pa je pritrdilo tudi sodišče.

»Največja zarota«, ki se je zgodila obdolžencem, so torej samo zbrani dokazi in nič drugega. Tudi v tej kazenski zadevi je zarota samo ena – imenuje se dokazi. Zato ni res, da v tej kazenski zadevi za vložitev obtožnega predloga ni bilo dokazov in da ni dokazov za izrek obsodilne sodbe. Vse dokaze je glede na njihovo vsebino treba upoštevati medsebojno, v povezavi enega z drugim in vse skupaj, jih strokovno oceniti, ne pa jih trgati iz konteksta. Na podlagi takšne vsebine dokazov pa je lahko odločitev le ena, takšna, kot je bila, obsodilna sodba. Tega so se očitno zavedali tudi zagovorniki in obdolženci. Če ni dokazov, kaj so vendar potem izločali? Vsakemu povprečno razumnemu človeku mora biti znano, če nečesa ni, potem tega tudi izločiti ni mogoče. Zato je odgovor tudi tistim, ki ga nočejo poznati, lahko jasen. Ja, dokazi so, in zato, ker so, so jih poskušali izločiti.

Da v tej zadevi ni ne dokazov niti ne indicev, je bilo slišati tudi iz ust znanega odvetnika, ki ni zagovornik v tej zadevi in naj bi domnevno videl spis. Dvomim, da je res preučil celoten spis, ki je zelo obsežen. Če ga je, pa v spisu ni našel oziroma videl dokazov, se upravičeno sprašujem, kateri spis je bral.

Neodgovorni in neresni so očitki, da se obdolženci niso mogli zagovarjati in braniti očitkov iz obtožnega predloga, ker naj bi se jim očitalo, »da so kazniva dejanja storili v neugotovljenem času, na neugotovljenem kraju in na neugotovljen način«. To je naslednja manipulacija obdolženih in njihovih zagovornikov, namenjena zavajanju javnosti in opravičevanju njihovih protipravnih ravnanj. Čas je v obtožnem predlogu določen, tudi način storitve kaznivega dejanja je podrobno opisan, za tak opis pa so podlaga prav zbrani dokazi, ki naj jih ne bi bilo. Tako je ugotovila tudi sodnica, ko je v ustni obrazložitvi sodbe, kot je bilo povzeto v medijih, dejala, da je obramba očitno spregledala, da je časovni okvir opredeljen in natančno določen. In res je tako. Kraj res ni določen v tistem delu, kjer tega ni bilo mogoče ugotoviti. Če bi ga napisala, bi mi morda res lahko kdo kaj očital. Seveda takšne napake nisem naredila. Tam pa, kjer so se izvajala izvršitvena ravnanja in je iz dokazov to nedvomno ugotovljeno in je torej kraj znan in tudi opisan, ga obdolženci in zagovorniki očitno nočejo videti. Če bi bila jaz obdolžena, ga verjetno tudi ne bi hotela videti. Ker so v obtožnem predlogu opisani način storitve in vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, kot to zahteva kazenskopravna stroka in sodna praksa, odločno zavračam očitke, da se obdolženci niso mogli braniti oziroma zagovarjati.

Z Ivanom Janšo nisem bila v nobenem navzkrižju interesov

Kazenskopravna praksa pozna številne pravnomočne sodbe, preverjene tudi na najvišji sodni instanci, vrhovnem sodišču Republike Slovenije, z enakim ali primerljivim opisom krivdoreka sodbe. Prepričana sem, da je kar nekaj sodb s primerljivimi opisi dostopnih na spletnih straneh vrhovnega sodišča Republike Slovenije, in ne samo tista, ki je bila predočena v televizijski oddaji na prvem programu nacionalne televizije 6. junija 2013. V televizijski oddaji citirana sodba ni primerljiva s sodbo v konkretni zadevi, z njo nima prav nič skupnega, je pa vsekakor priročna za manipuliranje in zavajanje javnosti.

Že v času, ko je bil vložen obtožni predlog, je eden od obdolženih preko medijev sporočal, da bi se morala izločiti iz obravnavanja zadeve, v zadnjem času pa naj bi bile te navedbe ponovljene, sicer od drugih oseb. Jaz z Ivanom Janšo nisem bila v nobenem navzkrižju interesov, niti ne vem, za kakšno navzkrižje interesov bi sploh lahko šlo. Vseeno pa želim pojasniti, ker tisti, ki to navajajo, ne vedo ali pa nočejo vedeti, da sem takratni generalni državni tožilki že septembra 2008, torej po prejemu stenograma izredne seje državnega zbora RS, ki je bila 8. septembra 2008, po predvajanju oddaje Resnica o Patrii, predlagala svojo izločitev. Iz stenograma izredne seje državnega zbora RS je izhajalo, da je Ivan Janša na tej seji med drugim dejal, da se »ob priimku Hrastar zdrzne«. Zaradi tega sem takratni generalni državni tožilki predlagala, naj zadevo Patria dodeli drugemu državnemu tožilcu, ker se bo zadeva zaključila tako, da bo Ivan Janša z menoj obračunaval na osebni ravni zaradi dogodkov iz leta 1988, kar se je tudi zgodilo, čeprav takrat še nisem mogla vedeti, kaj šele da bi vedela, zoper koga in ali sploh bo vložen obtožni predlog. Takratna generalna državna tožilka mi je odgovorila, da tega ne bo storila, ker ne dvomi v moje delo.

Iz istega razloga, ker so bile v njem podobne navedbe in se je moje delo v zadevi Patria povezovalo z dogodki iz leta 1988 (tega leta je moj mož kot kriminalist takrat UNZ Ljubljana aretiral Ivana Janšo), sem po objavi članka 9. aprila 2009 v časopisu Demokracija od takratne generalne državne tožilke 21. aprila 2009 pisno zahtevala, da se zadeva dodeli v obravnavanje drugemu tožilcu, vendar njenega pisnega odgovora nisem nikoli prejela, vse do mojega odhoda z državnega tožilstva 22. oktobra 2011. Po vložitvi obtožnega predloga sem prav zaradi javno večkrat izrečenih očitkov in številnih neresnic in laži Ivana Janše 3. novembra 2010 zahtevala svojo izločitev iz nadaljnjega obravnavanja te zadeve. Ker odgovora takratne generalne državne tožilke nisem prejela, sem 17. novembra 2010 ponovno pisno zahtevala, da odloči o moji izločitvi. Potem sem prejela njen sklep, vendar me ni izločila iz obravnavanja zadeve. V obrazložitvi sklepa št. Tu 21/10-5 BB(GP) z dne 19. novembra 2010 je zapisala: »Predlog višje državne tožilke Branke Zobec Hrastar, ki vsebinsko pomeni zahtevo za njeno izločitev, bi lahko bil utemeljen le ob zatrjevanih izkazanih subjektivnih ali objektivnih okoliščinah, da funkcije ne more opravljati objektivno, saj gre obdolžencu pravica do državnega tožilca, ki opravlja svoje naloge na podlagi ustave in zakona.« Vse listine, ki to potrjujejo, so v tožilskem spisu.

Torej so očitki o tem, kako bi se morala izločiti iz obravnavanja te zadeve, pa se nisem, neutemeljeni, lažni in namenjeni moji nadaljnji diskreditaciji in osebni diskvalifikaciji. Sama sem namreč to zahtevala, vendar je takratna generalna državna tožilka mojo zahtevo zavrnila ali pa o njej sploh ni odločila. Svoje izločitve iz zadeve pa nisem zahtevala zato, ker ne bi delala pošteno, pravično, zakonito in v skladu z doslednim upoštevanjem državnotožilske zaprisege, pač pa zato, ker mi je vsebina izjav in objavljenih člankov že od septembra 2008 jasno sporočala, da se bo z menoj obračunavalo na osebni ravni zaradi dogodkov iz leta 1988, kar se je tudi zgodilo in dogajalo.

V tej zadevi, kakor v vseh drugih, sem ocenjevala samo zbrane dokaze in ne ljudi oziroma njihovih imen. Prav jaz sem zavrgla kazensko ovadbo zoper uslužbenca ministrstva za notranje zadeve RS, ki jima je očitala kaznivo dejanje, povezano z »založeno depešo«. Zavrgla pa sem jo zato, ker sem pri svoji odločitvi ocenjevala le dokaze, zbrane v konkretni zadevi, in ničesar drugega. V tistem času je bila v povezavi z zadevo Patria podana še najmanj ena kazenska ovadba zoper enega od ministrov takratne Janševe vlade. Tudi to kazensko ovadbo sem zavrgla, kar vse je mogoče preveriti na vrhovnem državnem tožilstvu RS. Ali je bila tudi takrat na pohodu kakšna zarota iz ne vem katerega dela našega glavnega mesta? Torej, v tej konkretni zadevi sem se kot v vseh drugih v ne tako kratki tožilski karieri odločala enako, le na podlagi ocene zbranih dokazov.

Dokazov je dovolj in zbrani so bili zakonito

Očitali so se mi še številni drugi nesmisli in neumnosti, od tega, da sem vložila obtožni predlog namesto obtožnice. Seveda sem vložila obtožni predlog, zato ker ravnam zakonito, saj glede na očitano kaznivo dejanje in zbrane dokaze obtožnice sploh ni bilo in je tudi danes ne bi bilo mogoče vložiti. To je jasno vsakemu, ki je kdaj imel v roki Kazenski zakonik in zakon o kazenskem postopku. Tudi o tako elementarni zadevi se niso mogli poučiti, samo da so me lahko blatili in diskreditirali. Sploh si ne znam predstavljati, da bi se toliko neresnic in laži na račun dela državnega tožilca izreklo in zapisalo v Avstriji ali na Finskem ali pa da bi se tak pritisk tik pred izrekom sodbe izvajal na sodišče na Finskem ali v Avstriji. Ne nasprotujem javnim shodom, to je sestavni del demokracije, nasprotujem pa shodom z namenom izvajanja pritiska na sodišče in sodnike.

Sodba v zadevi Patria, ki je bila izrečena prejšnji teden, seveda še ni pravnomočna. Najprej mora sodišče izdelati pisni odpravek sodbe, ga vročiti obdolžencem in njihovim zagovornikom. O že javno napovedanih pritožbah bo odločalo višje, pritožbeno sodišče. Do odločitve pritožbenega sodišča pa upam, da bo že znana tudi sodba na Finskem. Ali bo prejšnji teden izrečena sodba prestala pritožbeni preizkus in postala pravnomočna, seveda ni odvisno od vehementnega in vztrajnega ponavljanja, »da sodba ne bo obstala«, ampak od dokazov, ki so v spisu. Vsekakor pa ocenjujem, da je dokazov dovolj in da so bili zbrani zakonito. Takšno je tudi mnenje kolegov preiskovalcev in tožilcev na Finskem in v Avstriji, od koder tudi ni slišati takšnih izjav kot v Sloveniji, ki so namenjene ustrahovanju državnih tožilcev in sodnikov.

Ivan Janša in njegov zagovornik sta me celo kazensko ovadila v zvezi z vloženim obtožnim predlogom, v kazenski ovadbi pa sta mi očitala storitev kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, vendar je državna tožilka kazensko ovadbo zavrgla. Nato je Ivan Janša pregon zoper mene nadaljeval z vložitvijo obtožnega predloga, ki ga je sodišče zavrglo, zoper to odločitev sodišča pa je vložil pritožbo; ta je bila v pritožbenem postopku 24. januarja 2012 zavrnjena. Ivan Janša mi je že septembra 2010 očital, da sem »gnusno zlorabila tožilsko funkcijo«, kar odločno zavračam, pravilnost in zakonitost moje odločitve pa je sedaj potrjena z izrečeno obsodilno sodbo. Ivan Janša in njegov zagovornik sta 21. junija 2011 sklicala tiskovno konferenco in očitala, da je »Barbara Zobec Hrastar« ponaredila dokaze in zlorabila položaj, zato bosta Ivan Janša in njegov zagovornik morala še najmanj enkrat, tokrat oba kot obdolženca, skupaj priti na sodišče.