Eden takih primerov, ki je nadgradil očeta, je Stefan Bradl. Nemec je sin nekdanjega dirkača Helmuta Bradla, ki je dosegel vrhunec kariere leta 1991, dirkaško pot pa presedel le na 250-kubičnih motociklih. Njegov sin je že drugo leto član motociklistične karavane motoGP. Helmut je bil nekakšen nemški pionir na področju motociklizma, z njim so začeli odkrivati, da obstaja tudi ta zanimiv adrenalinski šport. Kljub vsem potencialom pa veliki preboj Germanov v svet motociklizma še ni prišel na vrsto.
Z dirkanjem se je začel ukvarjati že kot fantič. »Ko sem prvič pri štirih letih sedel na motor, mi je oče podpiral hrbet, da nisem padel. Sprva me je bilo strah hrupa motorja, tako da si še iz garaže nisem upal zapeljati,« se spominja leta 1989 rojeni Nemec, ki je prvi pomemben korak naprej naredil leta 2005, ko je prvič postal prvak v nemškem prvenstvu IDM v razredu do 125 ccm kot član tovarniškega moštva KTM. Takrat 15-letni Stefan je vzporedno nastopil tudi že na dirkah svetovnega prvenstva, da bi se leto kasneje posvetil le mednarodni sceni. A prestop ni bil uspešen, saj so ga pri KTM po koncu sezone odpustili, podaljšanje pogodbe je bilo namreč pogojeno z uvrstitvijo med prvih 15. Z nekaj poškodbami je sezono končal šele kot 26., v Maleziji si je pri trku s tekmečevim motociklom grdo zlomil nogo. Razočaranje je bilo veliko, a vseeno je našel novo ekipo in nanizal nekaj dobrih uvrstitev, potem pa povsem nepričakovano s 17. leti napovedal konec kariere.
In kot je pri mladcih v navadi, si je kmalu premislil in leta 2008 že slavil prvo zmago, nato pa se preselil stopničko više v moto2. Sprva mu ni šlo vse po načrtih, skorajda bi spet obupal, toda to pot so ga v ekipi sprejeli dovolj dobro, da je našel svoj mir in se osredotočil le še na dirkanje. Uspešno z naslovom svetovnega prvaka, prvim za Nemčijo po Dirku Raudiesu iz leta 1993. Sezona 2011 je bila namreč njegova najboljša v karieri, s štirimi zmagami in rednim zbiranjem točk mu je za las uspelo ugnati takrat najhujšega tekmeca, Španca Marca Marqueza. Naslednja stopnica bi moral biti motoGP, in sicer razred CRT, a je moštvo zaradi finančnih težav opustilo načrte. Naslov prvaka je na Stefanovo srečo zbudil precej pozornosti pri Hondi, odrešujoči klic in vabilo na testiranja motocikla za motoGP sta mu dokončno odprla vrata v svet, o katerem je do tedaj lahko le sanjal. »Prvič imam osebnega trenerja in tudi sicer sem se na sezono pripravljal drugače kot minula leta. Vsak dan sem dve uri treniral gimnastiko, boksanje, plavanje ali pa tenis. Tako pripravljen nisem bil še nikoli. Moj osebni izziv je narediti korak na stopničke.«
Bradl, ki kot svoj hobi navaja »vožnjo z viličarjem«, med svoje dobre strani šteje sposobnost hitrega učenja in prilagajanja, a žal mu je pomanjkanje izkušenj preprečevalo, da bi se v motoGP povzpel višje kot na četrto mesto. Veliki met mu lahko uspe že v nedeljo, ko bo v Barceloni VN Katalonije. Le toliko poguma bo moral pokazati, kot ga je pred dirko v Avstraliji pred petimi leti, ko je na treningu dosegel 245,9 km/h in podrl absolutni svetovni rekord v razredu do 125 ccm.