Starosti prijazno gibanje se je začelo tako, da je Svetovna zdravstvena organizacija spraševala starejše ljudi po različnih mestih po svetu, kaj je zanje prijazno in kaj ne. To je bilo izključno s stališča starejših, vendar če starejše nenehno sprašujemo, kaj oni mislijo, so v nekem smislu privilegirani. Ne gre za to, da bodo stari samo kritizirali, zbirali, kaj jim ni všeč, in s tem zasipavali župane. Zdaj se kot starosti prijazno razume to, da naj bi starejši s svojimi izkušnjami in znanjem družbi tudi dajali, ne pa od nje samo prejemali. Moja skrb mora biti tudi, kako živite mladi in kakšne so obremenitve zaposlenih državljanov. Starejša populacija je, ker je vedno bolj zdrava in dolgoživa, sposobna družbi še zelo veliko dati, problem je samo, da družba ne ve, kaj naj s tem počne.
Ravno to, da uspešna država starejših ne odriva na rob družbe, ampak uporablja njihovo modrost, je ta teden opozorila tudi predsednica Zveze društev upokojencev Mateja Kožuh Novak.Pojem aktivnega staranja po novem vključuje več stvari. Starejši naj bi bili čim dlje samostojni, to pa so lahko, če dlje delajo. Nujno je treba najti način, da podaljšano delo starejših ne jemlje dela mladim diplomantom, čeprav zdaj nimajo dela ne eni ne drugi. Druga stvar pa je skrb za zdravje in socialna vključenost na najrazličnejše načine. Ne samo da pazimo vnuke, pomagamo otrokom s pokojninami, ampak da smo vključeni v različna društva, dobrodelne, prostovoljske organizacije, politične stranke. Zdaj je treba te pojme redefinirati in ravno smo v fazi, ko se te stvari razčiščujejo na evropskem nivoju.
In to redefiniranje bo verjetno odločilno za starost prihodnjih generacij.Res je. Vse, kar danes uredimo za starejše, uredimo tudi za mlade, ki bodo neizogibno prišli v stara leta. Nekoč so statistično gledano ljudje po upokojitvi živeli še približno deset let, zdaj pa ni več tako. Ko se bodo mladi upokojili, bodo imeli pred seboj še skoraj trideset let življenja, skoraj toliko, kolikor bodo v službi. In kaj bodo počeli? Bodo samo stari starši? Ljudi je treba pripraviti, da ne bodo šli v starost kot samouki, da se bodo izobrazili o zdravem življenju, o načinih socialnega vključevanja, kako naj reagirajo, ko umre partner, kako urediti finančne obveznosti, kaj narediti s premoženjem. Zaradi tega se tudi v Bruslju oblikujejo programi priprave na starost. Tako kot se pripravljamo za poklic, tako se je treba tudi za starost.
Vendar danes se v Sloveniji starejše predstavlja kot breme mlajših generacij.Pa ne samo starejše, tudi zaposlene. Namesto da bi bila pridnost ljudi eden od adutov za izhod iz krize, mi pridne mečemo v prezgodnji pokoj ali na cesto. A če gredo ljudje prezgodaj v pokoj, to pomeni, da bodo imeli nizko pokojnino in da bodo na starost doživljali revščino. Tisti, ki zdaj na vsak način rinejo v pokoj, se tega premalo zavedajo. Na drugi strani tudi vlada ne ve, kaj bi z nami počela, in iskreno me je strah. Vsi naši ekonomisti so vedno pametni za nazaj, govorijo, da je bilo to in to pričakovano, za naprej so pa tiho.
V Sloveniji je o aktivni starosti težko govoriti, dokler starejši sami več ne naredijo zase in za druge. Kako, kaj lahko sami storimo zase? Če se denimo zdravstvene pravice krčijo, je treba pogledati, koliko je med starejšo populacijo zdravstvenega znanja, ali si lahko tudi med seboj kaj izmenjamo in si pomagamo. To je le en primer.
Trenutno sodelujete pri pripravi strateških izhodišč za starosti prijazno Evropo do leta 2020. Kakšni so cilji?Da se bo pričakovana doba zdravega življenja do leta 2020 podaljšala za dve leti. Čisto do konca življenja nismo zdravi, na starost pride neko obdobje bolezni, ki ga skušamo zdaj s preventivnimi akcijami poriniti čim bolj proti koncu, da bi bili čim dlje zdravi in samostojni ter čim krajši čas bolni in v breme. To je cilj v Evropi, vendar pa tega v Sloveniji po mojem mnenju v teh kriznih časih ne moremo doseči. V krizi pride ravno do nasprotnega pojava – pričakovana življenjska doba ob rojstvu gre nazaj in tudi zdrava leta po 65. letu se zmanjšajo. Revščina je povsod povezana z boleznijo.
Bolezen pa s stroški.Bolezen je vedno strošek, tako na osebni kot na družbeni ravni. S podaljšanimi leti zdravega življenja je te stroške mogoče zmanjšati. Moram pa ob tem opozoriti, da so starejši pogosto tudi negovalci onemoglih družinskih članov, partnerji skrbijo drug za drugega, na drugi strani je veliko zaposlenih, ki prav tako skrbijo za bolne starejše sorodnike, hitijo iz službe, nimajo nobenega prostega časa, ne morejo na dopust, na tesnem so z denarjem. V evropski komisiji pravijo, da je treba za te neformalne oskrbovalce družinskih članov in starejših ljudi uvesti poseben status, jim omogočiti dopust in to tudi priznati kot poklic. Pri tem se dela, ne vem pa, kdaj bi to lahko zaživelo tudi pri nas.
Ko ste aktivno delali pri projektu starosti prijaznih mest, ste se najintenzivneje ukvarjali z Ljubljano. Ali je slovenska prestolnica na tem področju lahko zgled drugim mestom?V Sloveniji je Ljubljana res lahko zgled, tudi zaradi zanimanja župana. V vseh okoljih, kjer se želi vzpostaviti starosti prijazno občino, je namreč ključna vloga župana. Če župan tega ne podpira, potem se tudi entuziazem ljudi okoli njega zmanjša. Ljubljana ima zelo veliko programov, ki jih lahko označimo za starosti prijazne, kar je še zlasti pomembno, ker kot prestolnica daje pečat vedenjskim vzorcem v državi.
V globalno mrežo starosti prijaznih mest je vključenih še enajst drugih občin, kar je zelo malo.V teh občinah, še zlasti v tistih večjih, bi lahko naredili več in se tega zavedajo, zato lahko pričakujemo izboljšanje. Programi so bolj ali manj jasni, področja delovanja tudi, ve se, kaj je treba narediti, je pa jasno, da imajo občine omejen proračun in program. Prepričan sem, da če bi imele občine več denarja, bi tudi bistveno več naredile za starosti prijazno okolje. V tem času politične razcepljenosti je starosti prijazno gibanje pomembno tudi zato, ker je popolnoma apolitično. Ni pomembna politična pripadnost, ampak to, kako si socialno vključen in kaj lahko okolje pričakuje od tebe.
Kako pa je s starosti prijaznim podeželjem? So kakšne razlike?Razlike v načinu življenja so med mestom in podeželjem pri nas majhne. Tudi na podeželju so mobilni, lahko bi rekli, da je na vasi še večja kakovost življenja, saj je več površin za obdelovanje, več narave. Res pa je, da imamo na vaseh veliko vdov, ki živijo same, z minimalno pokojnino in nekaj kokošmi, socialno so povsem izolirane, nimajo stika z nikomer. Kako poskrbeti za te ljudi? To je vprašanje za starosti prijazna okolja, a se o tem pri nas ne govori prav veliko. Bi pa se, če bi se k starosti prijaznemu gibanju priključilo več občin.
In kje je Slovenija v svetovnem merilu po starosti prijaznih okoljih?Bili smo med tremi najboljšimi, pred nami sta bili samo Irska in Francija, imam pa zdaj občutek, da smo malce zaostali. Ravno prihajam iz Bruslja, kjer smo govorili o tem, in Irci, Skandinavci gredo na tem področju naglo naprej, medtem ko smo pri nas dosegli hiter vzpon, zdaj pa nas drugi prehitevajo.
Jutri je mednarodni dan boja proti nasilju nad starejšimi. Kakšna je vaša ocena, koliko je tega v našem okolju?Nasilja nad starejšimi je več, kot mislimo, zelo veliko je skritega, saj se največ zlorab starejših zgodi v družini. Pogosto zaradi denarja, mladi hočejo pokojnino, veliko je tudi spolnih zlorab. Ta problem je še toliko večji zaradi obstoječe zakonodaje, ki prepoveduje vstop v stanovanje tudi socialnim delavkam. Četudi se ve, da je za zaprtimi vrati zlorabljana stara mati, ne morete vstopiti. Zato se zdaj pojavlja volja, da bi evropsko zakonodajo tako spremenili, da bi določenim službam v primerih utemeljenega suma dovolili vstop v stanovanje.
So pravice starejših v Sloveniji dovolj dobro zastopane?Ko me v tujini sprašujejo, kako je pri nas s starejšimi in politiko, so osupli, ko jim povem, da imamo v vladi svojo stranko, da smo imeli ministra za obrambo, da imamo zdaj ministra za zunanje zadeve. DeSUS se bori samo za pokojnine, pogrešam pa stališča do drugih vprašanj, ki zadevajo starejše. Morali bi imeti stališče do starosti prijaznih mest, ki bi ga v parlamentu zastopali, pa ga nimajo. Problematika starejših je tako široka, da zahteva bistveno več politične razsodnosti, ki se kaže tudi v posamičnih stališčih. Trenutno žal ne vidim svetle točke.
