O idealističnem revolucionarju Ernestu Rafaelu Guevari de la Serni, ki je kot gverilec postal znan kot Che, večina ljudi ve že tako rekoč vse – ali vsaj dovolj, da še vedno, skoraj pol stoletja po smrti, velja za simbol revolucije in boja proti vsakršni obliki zatiranja. Njegovo življenje je neločljivo povezano z idejami, ki so ga gnale, da se je ves posvečal borbi proti diktaturi in represiji. Čut za pravičnost in pogum, da se postavi zase in za druge, sta bili osebnostni potezi, ki ju je kazal že kot otrok in odraščajoč mladenič. Prav tako je, kljub hudi astmi, s katero se je spopadal vse življenje, čutil potrebo po potovanjih ter spoznavanju ljudi in okolja, v katerem je živel. Svoje poti in doživljanja na njih je skrbno zapisoval v dnevnike; na podlagi njegovih zapiskov je nastala knjiga Motoristov dnevnik, v kateri opisuje potovanje po Južni Ameriki leta 1952, ko se je kot študent medicine s prijateljem in kolegom Albertom Granadom odločil preučevati razširjenost gobavosti na tej celini in raziskati metode zdravljenja. Na znamenitem potovanju, po katerem je bil posnet tudi istoimenski film, je videl, v kako slabih socialnih in zdravstvenih razmerah živijo revni prebivalci južnoameriških držav, ter spoznal neprizanesljivost železnih rok tistih, ki jim vladajo.
Prvi kronist kubanske revolucije
Ernesto Guevara je julija 1955 v Mehiki, v katero je pripešačil iz Gvatemale, kjer je bil priča državnemu udaru, ki je zlomil Arbenzovo vlado, spoznal Fidela Castra. S Castrom sta takoj našla skupni jezik in se na prvem srečanju neprekinjeno pogovarjala osem ur – Castro je Guevari pripovedoval o stanju, v katerem se je znašlo ljudstvo njegove dežele, in o načrtih za invazijo na Kubo ter začetek oboroženega boja proti diktatorju Fulgenciu Batisti. Povabil ga je, naj se mu pridruži kot zdravnik in Guevara je privolil – in tako je iz Ernesta Rafaela Guevare de la Serne postal Che – v argentinski različici španskega jezika je »che« pogosta beseda, ki pomeni nekaj podobnega kot »ej, ti« ali »hej«.
Vzdevek El Che, ki mu ga je nadel eden izmed kubanskih gverilcev, ki so spremljali Castra, je Guevara obdržal in se od takrat z njim podpisoval celo na vseh uradnih listinah. Priprave na odpravo, ki so trajale več kot leto dni, je Guevara natančno popisoval, in skupaj z njegovimi kasnejšimi zapiski, čeprav so se mnogi od njih izgubili, predstavljajo najbolj verodostojno kroniko kubanske revolucije. V dnevnike je zapisal vse, kar je videl, doživel in razmišljal. Opisoval je poraze in zmage ter tako pripomogel k demistifikaciji zmot in resnic o Castrovi borbi.
Začelo se je s porazom
Takoj ko so se Castro, Che in somišljeniki izkrcali na obalah Kube, so jih napadle Batistove sile. Ukaz je bil jasen – uničiti Castra in »okupatorje«, zbrane okoli njega. Preživeli gverilci so se kljub temu podali naprej v notranjost dežele – ne vedoč, da korakajo v novo past. V kraju Allegria de Pio, kjer so se po desetih dneh izmučeni želeli odpočiti, jih je ponovno napadla Batistova vojska in jim skoraj prišla do živega. V boju je bil, medtem ko je pomagal ponesrečenim soborcem, ranjen tudi Che Guevara; ta je obležal in le ob pomoči kolega, ki ga je odvlekel iz boja, je preživel.
Kubanska revolucija bi se tako skoraj končala, še preden se je sploh dobro začela, a Castro se je kljub majhnemu številu preživelih soborcev, ki jih je ostalo le še okoli dvajset, odločil za prvo ofenzivno akcijo – in 17. januarja 1957 so v boju s sovražnimi patruljami zmagali. Castrova zmaga je odmevala po vsem otoku in vlila pogum še drugim uporniškim skupinam, ki so se Castru pridružile v boju za zmago kubanske revolucije. Spopadi so trajali polni dve leti in Che Guevara, takrat že Castrov namestnik, je poveljeval delu uporniške vojske, ki je 29. decembra 1958 zadal končni udarec Batistovemu režimu, in sicer z napadom na Santa Claro, sedež pokrajine Las Villas, ki jo je osvojil po dveh dneh in nočeh.
Bradač s pištolo za pasom
Prvega januarja 1959 je osovraženi diktator z letalom zbežal z otoka, naslednjega dne pa je Che Guevara s svojimi vojaki vkorakal v Havano, glavno mesto Kube. Mesec dni pozneje so bradatega dolgolasega Argentinca, ki je hodil okrog v olivno zeleni uniformi in z obvezno pištolo ob pasu, razglasili za »kubanskega državljana od rojstva«. Castro, ki po zmagi ni želel izgubljati časa, mu je dodelil poveljstvo nad trdnjavo Cabana in organizacijo vojaške oblasti na Kubi.
Po naključju se je nato Guevara znašel v ekonomskih vodah: ko je na neki seji vlade Castro vprašal, kdo od sodelavcev je ekonomist, je Che dvignil roko, ker je razumel vprašanje kot »kdo je komunist«. Zaupan mu je bil oddelek za industrijo in začel je skrbeti za kubansko gospodarstvo, ki je čutilo vedno hujši pritisk z ameriške strani. Menil je, da je za Kubo pomembno, da ohrani – takrat že precej načete – odnose z Združenimi državami Amerike, a bolj pomembno se mu je zdelo ameriško sprejemanje kubanske revolucije kot zgodovinskega dejstva in ohranjanje neodvisnosti kubanskega naroda.
Mnoge ideje, za katere se je boril Che Guevara, so še danes temelj kubanske ekonomske misli in prakse – na primer vztrajanje pri moralnem faktorju mobilizacije množic in proizvodnje ter gospodarski centralizem. Kljub temu pa je naredil nekaj osnovnih napak. Želel je spremeniti monokulturno usmerjenost Kube, ki je bila po njegovem mnenju preveč usmerjena v predelavo sladkorja, kar je državo skoraj pripeljalo v propad.
Odločen, da uspe ali umre
Che Guevara je leta 1965 zaradi nesoglasij s Castrom izginil s kubanske politične scene in v vnaprej napisanem pismu razglasil svoj odhod s Kube ter napovedal možnost smrti v prihodnjih bojih. Prepričan je bil, da je treba revolucijo razširiti še drugam. Ob odhodu s Kube je zapustil tudi družino – svojo drugo ženo Aleido March in otroke; verjel je v načela, ki so bila večja od človekovih osebnih zgodb. Zavračal je misel na individualnost in zagovarjal mnenje, da sta za dosego skupnega cilja potrebni moč in angažiranost celotne generacije, za katero je verjel, da je »generacija žrtev in žrtvovanja«.
Tako se je odločil, da lahko boj nadaljuje le, če se s Kube in njene politične atmosfere umakne; po neuspešnem poskusu organiziranja revolucije v Kongu je leta 1966 na skrivaj prišel v Bolivijo; menil je, da njenih prebivalcev zaradi razočaranosti nad ameriško dirigirano politično represijo ne bo težko spraviti na noge in pripraviti na boj. Na odmaknjenem posestvu na jugu države je okoli sebe zbral skupino ljudi, ki jih je za gverilski boj uril na podoben način, kot ga je bil pod Castrom deležen tudi sam. Američani so jih 8. oktobra 1967 izsledili v majhni in pozabljeni vasici Igueras. Che Guevara je bil v boju ranjen in naslednjega dne na ukaz bolivijskega političnega vrha ubit. Njegovo truplo so pokopali v največji tajnosti, da njegov grob ne bi postal sveti kraj za latinskoameriške upornike. Njegove ostanke so odkrili šele leta 1997 in jih vrnili na Kubo. Vse do zadnjega je nosil neomajno vero v revolucijo.
