Če se ozremo samo na naslov, lahko sklepamo, da je Ericu Burdonu jasno, da njegov notranji navdih še vedno ni presahnil. Tokrat se je – z izjemo Before You Accuse Me Boa Diddleya, ki se mu za izposojo »opraviči« s hommagem Bo Diddley Special – naslonil na svoj ustvarjalni retro zagon in dokazal, da nikakor ni za v staro šaro. Občutek je, da je na trenutke presenetil celo samega sebe in s tem podaljšal svojo drugo diskografsko mladost, ki jo je začel s »sramežljivim« My Secret Life (2004) ter nadaljeval z zdravilnim Soul of Man (2006). Na obeh primerih mu je namreč postalo jasno, da mora pogledati nazaj, da bi naredil korak naprej. 'Til Your River Runs Dry je odločen korak v tej smeri, saj album v celoti zveni prekleto vudujsko in starinsko sveže (River is Rising). Burdon tokrat ni klecnil vstran, temveč odločno vztraja na poti, ki jo je nastavil v zgodnjem obdobju, še bolj pa v vmesnem času med skupinama The Animals in War. Skozi ducat pesmi namreč prebuja slike v maniri Old Habbits Die Hard in se pri tem ne ujame v nobeno zanko ter se ne rešuje z nikakršnimi klišeji. Vsem skladbam je enotna njegova prepoznavna šola – v ničemer izstopajoča, prav tako ne pretirano virtuozna, vendarle vseeno nesramno »žmohtna« in prepričljiva, po svoje tudi didaktična za vse tiste, ki mislijo, da morajo na vsakem koraku in v vsakem akordu pokazati vse, kar znajo. Kljub temu se Burdon na albumu ne ponavlja – vsak trenutek na njem izkoristi za soroden, a vseeno drugačen akcent iz domene bluesa in njegovih neworleanških derivatov. V tem marsičem spominja na početje Dr. Johna. Na kratko povedano: 'Til Your River Runs Dry je posvetilo vsej njegovi karieri, vsem ljudem in prijateljem, ob katere se je spotaknil na poti, tudi tistim, ki so se spotaknili ob življenje in se včlanili v klub 27 (27 Forever).
Kot je poudarjeno v spremni besedi, zaključek nekega kroga pomeni začetek novega. In po slišanem Eric Burdon še ne teče zadnjega, saj album v vsakem verzu in sekvenci slavi življenje, zlasti njegova nasprotja (Devil and Jesus) in nepredvidljivost (Invitation to the White House). V njem je še vedno dovolj praznega prostora, ki hrepeni po izbrani zvočni podobi, četudi smo jo že nekje slišali. 'Til Your River Runs Dry je klasičen primer albuma, ki nam prinaša osveženo soulovsko atmosfero, ki ni nikdar odšla iz naših življenj. Malo delo prebujenega mojstra, ki noče in noče z gramofona.