K pogovoru na o položaju njenega jezika znotraj večinske kulture smo najprej povabili Francozinjo Patrizio Gattaceco, ki piše v korzijščini in poleg pesništva deluje tudi kot glasbenica, pevka, skladateljica in igralka.
Kaj vas motivira pri pisanju v manjšinskem jeziku?Po eni strani gre za moj materni jezik, s katerim sem odraščala, po drugi strani pa za to, da sem že od začetka predstavnica generacije korziškega kulturnega preporoda. Ki se ne udejstvuje le na umetnostnem področju, pač pa se ukvarja z vsem, kar preči korziško kulturo, tudi z družbenimi temami in politiko. Preporod je znan pod imenom Riacquistu.
Kako ta generacija nastopa v javnem življenju?Predvsem se udejstvujemo pri različnih političnih pobudah in ob aktualnih družbenih problemih, ki tako ali drugače vplivajo na korziški jezik in seveda na vse druge manjšinske kulture na Korziki. Sama sem aktivna tudi skozi umetnost ter poučevanje, učim namreč korziški jezik na univerzi.
Kako pa je ustvarjanjem v vašem jeziku, ki je bolj kot s francoščino v sorodu z italijanščino?Gibanje je zelo živo in prisotno v poeziji, prozi, glasbi. Imamo možnost objavljati, saj so nas sprejeli tudi veliki uredniki na Korziki. Organiziramo veliko druženj in predstavitev umetnikov po celotnem otoku. Sicer pa skrbimo za to, da se avtorji korziškega jezika prevajajo v druge jezike, nazadnje recimo v portugalskega, ki ga na Korziki prav tako govori manjšina. Sama mislim, da se vsi ljudje za nekaj borimo, Riacquistu se pač za korziški jezik.
Kakšen pa je pravzaprav formalni položaj korziškega jezika na Korziki in širše, v republiki, ter kako se to kaže v praksi?Naš jezik govori le 30.000 ljudi oziroma 10 odstotkov Korzičanov. Že raznolika kultura Korzike, ki jo sestavljajo francoska, italijanska, magrebska in portugalska, je manjšinska v francoski kulturi, ob tem pa smo govorci korziškega jezika manjšina tudi na Korziki. Položaj je trenutno tak, da si ljudje zelo želijo in prizadevajo za formalno prepoznanje dvojezičnega okolja, za dvojezične table in napise.
Menite, da bo to kmalu?Ustava pravi, da je francoščina edini uradni jezik republike, a imeli smo referendum, ki je voljo ljudi potrdil z 90 odstotki. Na republiški ravni smo verjetno od tega še daleč, saj je francoska kultura zelo dominantna.
Naš drugi sogovornik je bil Italijan Maurizio Mattiuzza, ki piše v italijanščini in furlanščini ter celo v narečju, ki ga govorijo v dolini italijanskih Alp, od koder prihaja njegova mati.
Kakšni so vaši razlogi za pisanje v furlanščini?Ker je to moj materni jezik, ki ga uporabljam za vsakodnevno komunikacijo, zato je zame nekaj normalnega, da tudi pišem v tem jeziku. Drugi razlog pa je v zavestni odločitvi, da sem aktiven del manjšine; je kot nekakšna deklaracija, izjava. Sicer pa je vse lahko izjava, jezik, ki ga na vsakodnevni ravni uporabljaš, ideje, ki jih zagovarjaš, način življenja. Uporaba jezika tako v vsakodnevnem življenju kot v umetnosti je način, kako se zagotavlja spoštovanje do malih zgodb, ne le do velikih. Tudi majhne kulture imajo pravico do življenja in spoštovanja.
In kako vas vidi širša italijanska javnost?V zadnjih letih je recepcija zelo dobra. Imamo zelo dobre pisatelje in glasbenike, ki dejansko pobirajo nagrade po vsej Italiji. Ljudi to zelo zanima, pogosto se želijo spoznati s kulturo, nekateri pa v resnici šele spoznavajo dejstvo, da se v državi govori več jezikov.
Ste kdaj razmišljali, da bi pisali v italijanščini že zato, da bi imeli večjo publiko?Ne. Ker tudi sicer pišem v italijanščini oziroma uporabljam oba jezika ter knjige objavljam v dvojezični različici. Med drugim zato, ker v Furlaniji živijo ljudje, ki ne govorijo tekoče furlansko – ker so denimo priseljeni. Tudi na dnevni ravni uporabljamo oba, kadar je potreba. Jezik je most, lahko se odločiš, da ga zapreš ali odpreš. Furlanci ga navadno odpremo, v tem nismo radikalni.
Kako pa vaše delo vidijo prebivalci Furlanije, torej govorci jezika?Zanje je to čudovito. Vidijo, da se jezik prenaša naprej, da živi, mnogi so zelo srečni. Velik interes je tudi za moderno glasbo v našem jeziku, ki še prav posebej dokazuje, da je ta živ.
Kako do jezika pristopajo mlajše generacije?Nekateri ga govorijo, nekateri pa sploh ne. A jaz sem vseeno optimističen, da bodo nove generacije ponovno govorile furlansko. Situacija glede tega je bila pred kakimi 40 leti še slabša. Dejstvo je, da morajo ljudje, ki govorijo manjšinski jezik, tega uporabljati vsak dan, če želijo, da preživi. Glasba in literatura v tem jeziku sta že nadgradnja. Umetnost v jeziku manjšine je močna izjava, a močna izjava je lahko tudi kupovanje kruha v lastnem jeziku.
Je jezik manjšine ovira literatu na poti do formalnega prepoznanja, na primer nagrad?Mislim, da je pomembnejše od nagrad delo in da ostaneš blizu ljudem.