»Kar je za Slovenijo gozd, je za kakšno drugo državo nafta. Žalostno pa je, da smo zelo podobni Nigeriji, ki ima izjemno bogate vire nafte, a od nje tamkajšnji državljani nimajo veliko. Nekaj podobnega se na primeru gozdov dogaja v Sloveniji – od njih širša skupnost nima veliko.« S to primerjavo je vodja poslanske skupine Nove Slovenije (NSi) Matej Tonin pojasnil razloge, zakaj je ta opozicijska stranka zahtevala včerajšnjo nujno sejo državnozborskega odbora za kmetijstvo na temo gozdov, katere namen je bil spodbuditi razmišljanje, kako bolje upravljati in gospodariti z državnimi gozdovi ter kaj lahko naredi država za večje spodbujanje lesnopredelovalne industrije.
»Ni vseeno, kaj zineš o gozdarstvu«
»Ko sem se pripravljal na to sejo, sem se pogovarjal s številnimi, a so bile njihove informacije o isti temi včasih diametralno nasprotne. Mnogi so me tudi opozarjali, da se v to področje ne splača drezati, ker so tukaj močni lobiji in je takšno početje lahko zelo nevarno,« je svojo prvo izkušnjo z gozdarsko tematiko opisal novinec med poslanci Matej Tonin. Da so gozdovi nevarna tema za razpravo, se z njim strinja tudi Alojz Selišnik, lastnik mizarskega podjetja: »Glede na to, da sem glasen, so me že opozarjali, ali imam dovolj močan avto. Ni namreč vseeno, kaj zineš na to temo. Precej je ljudi, ki razmišljajo po svoje, ne v korist družbe.«
Nedavno je sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je upravljalec 247.000 hektarjev gozdov (to je slaba petina vseh gozdov) v lasti države, prvič stopil na prste štirim koncesionarjem, ki imajo z državo sklenjene 20-letne koncesijske pogodbe za izkoriščanje njenih gozdov. Zaukazal jim je, da morajo ves les prodajati na javnih dražbah. Teh so se koncesionarji doslej otepali kot hudič križa, toda direktorica sklada Irena Šinko zdaj vztraja pri njih za štiri koncesionarje. Pravi, da zato, ker trije niso imeli vzpostavljenega sistema sledenja posekanemu lesu, pri enem pa so ugotovili druge nepravilnosti. Doslej so izpeljali pet javnih dražb, Šinkova pa ocenjuje, da so dobrodošle predvsem zato, ker je na njih mogoče ugotoviti pravo tržno ceno lesa, saj skladu že vrsto let očitajo, da od koncesionarjev pobere bistveno premalo denarja. Kaznovanje nediscipliniranih z javnimi dražbami zagovarja tudi kmetijsko-okoljski minister Dejan Židan, ko pravi: »Država ne more tolerirati kršenja koncesijskih pogodb, tudi zato sklad v nekaterih primerih koncesionarjem odvzame pravico prodaje lesa in prek licitacij v imenu države sam prevzame prodajo. Toda v trenutku, ko začnemo delati red, tisti, ki jim to ni všeč, organizirajo razmeroma močno fronto.«
Ustavili bi licitacije lesa
Edo Goričan iz GG Maribor opozarja, da se lokalno prebivalstvo, ki potrebuje drva, na javne dražbe ne more prijaviti. Igor Milavec, direktor Združenja lesne in pohištvene industrije pri Gospodarski zbornici Slovenije, pa predlaga ustavitev licitacij lesa. »Nismo jih pričakovali. Prišle so kot strela z jasnega in so presekale določene tokove, zato so mnogi žagarji in lesarji v položaju, ko ne morejo izpolniti naročil, saj nimajo dovolj lesa,« je svoj predlog utemeljil Milavec, vendar ni bil uspešen, saj se parlamentarni odbor za kmetijstvo do njega ni opredelil.
Ta trenutek je tudi velika neznanka, kako za državni gozd skrbeti po letu 2016, ko bodo potekle sedanje koncesijske pogodbe. To je tudi izjemno občutljivo politično vprašanje, zato minister Židan napoveduje le, da bo v ponedeljek podpisal sklep o imenovanju operativne skupine, ki naj bi do konca tega leta pripravila predlog, kaj bo z državnimi gozdovi po letu 2016.
