Kolesarstvo je šport najbolj pestrih zgodb. To v Franciji s Tourom, v Italiji z Girom ali v Belgiji s Flandrijo, če omenimo le največje dirke, negujejo že sto let. To znajo ceniti, spoštovati. In to je tudi videti. V vseh pogledih. Pa naj bo to v spoštovanju do športnikov ali kako drugače. Vseh, ne samo najboljših, najbolj znanih. Vseh. Športni duh, se zdi, je vtkan v vse pore življenja, vsaj za kakšne tri tedne.
Štirje dnevi jubilejne izvedbe dirke Po Sloveniji bodo ne nazadnje tudi nov preizkus, kako smo v tem pogledu zrasli v naši deželici pod Alpami. Prav zanima me, ali se v soboto na startu kraljevske etape v Škofji Loki ali morda že vmes tja proti Sorici lahko ponovi slika številnih navijačev, kot jih je bilo v nedeljo videti ob trasi maratona Franja in je bila kulisa podobna francoskemu Touru? Bo tudi pod Vršičem pestro kot pod Montažem, ko je tja zavil Giro? Bodo nemara ljubljanske ulice ob trasi vožnje na čas za sprehod med potekom dirke domala neprehodne ali pa bo na ogradi sramežljivo navijal le redek posameznik? Kako dolg bo špalir ob cesti na Višnjo Goro? Bo etapa čez Sorico in Livške ravne imela kakšen poseben promocijski odmev? Bosta startni ceremonial in razglasitev najboljših končno že prerasla v pompozni spektakel z zgodbo, ki bo vreden ogleda?
To so stvari, ki dirki dajejo posebno draž in na koncu veljavo. Ni zanemarljivo, da skoraj nikjer drugje navijači ali zgolj bežni opazovalci nimajo priložnosti tako od blizu, z domačega praga, domačega pločnika, čutiti utrip športa.
Ne gre samo za dirko Po Sloveniji. Gre za vse športne prireditve. Zavest, da šport ni le cirkus za redke izbrance, pač pa je oblika življenja, ki večinoma prinaša le dobrobit, bi morali bolj podpirati. Brez prisile. Tudi zgolj podpora je del tega. In tudi to je del športnih zgodb, sodb, bitk ali resnice.