»Na leto prestrežemo od 200 do 300 klicev ljudi, ki se počutijo ogroženi od medvedov. Približno 20 odstotkov je takih, pri katerih presodimo, da moramo ukrepati na terenu. Na koncu se seveda izkaže, da je treba medveda intervencijsko odstreliti še v manj primerih,« pove Jonozovič, ki mu je žal prav vsakega odstranjenega kosmatinca.

Pred dnevi ste v zavodu za gozdove javnost opozorili, da smo v obdobju, ko je povečana možnost srečanja ljudi z medvedi. V kolikšni meri pravilno obnašanje ljudi v gozdu pripomore k zmanjšanju konfliktov?

Bistveno. V zadnjih letih beležimo od enega do treh primerov fizičnega kontakta človeka z rjavim medvedom. Na srečo nismo imeli nobenega smrtnega primera, a lahko bi se zasukalo tudi drugače. Priporočeno ravnanje ob srečanju z medvedom, ki smo ga opisali v opozorilu, javnost ne sme jemati kot kuharske recepte. Četudi se bodo ljudje striktno ravnali po navodilih, namreč ni nujno, da se ne bo nič zgodilo. Še posebno ne, če je zraven človeka v gozdu prosto spuščen pes. Prav pes je v zadnjih letih največji boter nesreč. Pes in medved sta namreč smrtna sovražnika. Vemo pa, da se večina psov medvedu ne bo zoperstavila in ga odgnala, temveč bo zbežala in medveda pripeljala direktno do gospodarja.

Kako pa je treba reagirati, če pride do neposrednega srečanja z medvedom? Metanje kamenja v mrcino ali uren pobeg verjetno nista pravilni reakciji.

Vsekakor ne. Človek mora ob srečanju z medvedom obstati na miru oziroma se počasi odmakniti. Pri tem mora ohraniti mirno kri, brez kazanja agresije ali strahu in ne sme medvedu obračati hrbta ali bežati. Če človek obstane mirno, medved največkrat izvede le lažni napad in se ustavi dva, tri metre pred njim. Kar pa ne velja, če je zraven pes. V tem primeru se bo medved zakadil direktno v človeka. Vem pa, da je laični javnosti zelo težko slediti tem priporočilom, saj večina tega pritiska pri srečanju z medvedom ne more zdržati. Normalna reakcija človeka je, da bi zbežal. Enako izkušnjo sem imel v mladosti sam, ko me je oklal pes in sem začel bežati, namesto da bi obstal pri miru. Potem me je podrl na tla in me še dodatno pogrizel po nogah.

Po navadi se največji vik in krik zganja tam, kjer srečanja z medvedi niso najbolj pogosta – denimo v Posočju ali pa v Velikih Laščah, od koder v zadnjem času prihajajo najbolj odmevni primeri.

Župani reagirajo zaščitniško do svojih občanov. Skrbi jih samo, kaj lahko medved človeku povzroči. Delovati pa bi morali ravno nasprotno, bolj pomirjujoče in preventivno. Jasno pa je, da je na območjih, kjer ljudje niso navajeni medvedov, težje. Ponekod na Kočevskem in Notranjskem, kjer je ljudem medveda videti kot pozdrav za dober dan, otroci ne pribežijo v šolo in jih ne grabi panika, češ da so srečali medveda in bili v smrtni nevarnosti.

Medveda, ki se trenutno zadržuje na obrobju vasi Lepena, ste na zavodu za gozdove menda pripravljeni preseliti, če bo Agencija RS za okolje izdala potrebno dovoljenje. A tovrstne selitve niso ravno pogoste. Nekoč ste se slikovito izrazili, da odlov živega medveda ni kot lovljenje metuljčkov z loparjem.

Točno tako. Takšna operacija zahteva toliko tehničnih detajlov, ki se morajo poklopiti, da si javnost tega sploh ne more predstavljati. Poleg tega je časovno in finančno potratna. Strokovnjakom za medvede, ki nas v Sloveniji ni prav veliko – morda nas je vsega skupaj 15 – je jasno, da je odlov in preseljevanje žive živali popolnoma brez veze, če se izrazim po domače. Na žalost nismo Aljaska ali Sibirija, kjer lahko medveda odloviš in ga s helikopterjem premestiš nekaj 1000 kilometrov stran. Pri nas odlov nima pravega učinka. Doslej smo na tak način preselili okrog 30 medvedov, večina njih pa se je v manj kot tednu vrnila na »mesto zločina«. To počnemo zaradi etičnega odnosa do živali in predvsem zato, ker je to v javnosti zaželena oblika reševanja situacije. Prav iz teh razlogov smo pripravljeni odloviti tudi medveda iz Lepene.

Čeprav naj bi krmišča zadrževala medveda v gozdu, to doslej ni potrdila še nobena resna raziskava. Zanimivo pa je, da so v večjem delu sveta krmišča prepovedana zaradi ravno nasprotnih argumentov – ker naj bi vabila medveda v bližino človeka.

V tem trenutku nastaja nov projekt Life za rjave medvede. Slovenski strokovnjaki z biotehniške fakultete, zavoda za gozdove in drugi bomo kot partnerji sodelovali v tem mednarodnem projektu, ki bo težak tako finančno kot po vsebini. Ena od akcij bo ravno znanstveno dokazovanje teorije s krmišči.

Problematična naj bi bila predvsem krmišča, kjer ni avtomatskih krmilnic in lovci medvedom fizično dostavljajo hrano.

Strinjam se, da je to neke vrste habituacija. Po drugi strani pa je pozitivna plat krmišč ta, da medvedi tja hodijo in se tam zadržujejo ter, če sem zelo banalen, imajo v toku ene noči manj časa, da bi zašli v naselje in tam počeli neumnosti. Poleg je možno na krmiščih medvede znanstveno preučevati, jih preštevati in opazovati njihove socialne navade. Tudi odlov se izvaja večinoma na krmiščih. Vsaka stvar na tem svetu, pa tudi krmljenje medvedov, ima pro et kontra argumente. V danih okoliščinah je treba samo pretehtati, kateri so boljši. To pa bomo naredili s projektom Life. Vlogo in učinke krmišč bomo vsaj eno leto »testirali« z medvedi, ki bodo imeli ovratnice za spremljavo.

Ena temeljnih nalog zavoda za gozdove je tudi ocenjevanje škod po zavarovanih živalskih vrstah. Kakšni so trendi škode po medvedu?

Ko smo leta 1994 začeli, je bilo le enajst škodnih primerov. Razlogi za to so večplastni: sistem se je komaj vzpostavljal in ljudje ga niso poznali. Dejstvo pa je tudi, da je bilo medvedov manj. Do leta 2001 je bilo škode relativno malo – najpogosteje med 100 in 200 škodnimi primeri. V zadnjih letih se številke gibljejo med 300 in 700. Gledano v denarju to pomeni od 150.000 do 250.000 evrov na leto. Ali je 300 škodnih primerov ali 700, pa je odvisno izključno od naravne ponudbe hrane. V letih, ko je dober gozdni obrod, je škodnih primerov skoraj za polovico manj. Medvedi se takrat namreč zadržujejo v gozdu, kjer imajo na voljo žir, želod, kostanj, jagode in drugo. Tako jim ni treba v bližino naselij, kjer so sadovnjaki, čebelnjaki in polja. Tukaj se naredi bistvena razlika. Kar pa se tiče napadov na drobnico, je škoda bolj ali manj ustaljena.

Kaj pa druge zavarovane zveri, denimo volkovi?

Volk povzroči v zadnjih letih – razen v preteklem – več škode kot medved, tako da je tudi plačilo odškodnin rejcem temu primerno večje – v letu 2010, na primer, 350.000 evrov. Integralna zaščita je ključna za zavarovanje premoženja pred obema vrstama velikih zveri, pri čemer je najbolj pomembno, da je premoženje zaščiteno z delujočim električnim pastirjem z jakostjo vsaj 5 kilovoltov.

V okviru projekta Slowolf je bila lansko leto izvedena akcija, v kateri so zainteresirani rejci dobili pastirske pse in premične elektromreže. Ti rejci pravijo, da odtlej škod skorajda ni več. Drži torej, da s pravilnim varovanjem čred volk ostane lačen?

Akcija daje zelo dobre rezultate. Pavšalno smo ocenili, da smo pri sodelujočih rejcih samo v enem letu državi prihranili 100.000 evrov. Državi je seveda v interesu, da bi z akcijo nadaljevali, vendar je včasih med deležniki težko uskladiti vse interese. Poleg tega država v tem trenutku pravi, da nima denarja, da bi vse financirala sama. Je pa res, da je dražje samo izplačevati odškodnine, kot ponuditi brezplačna zaščitna sredstva in s tem zmanjšati število škodnih primerov. Del bremena morajo prevzeti tudi rejci, saj se ščiti njihovo premoženje. Vložek je mišljen v obliki dela, saj mora biti drobnica v takšnih ogradah ponoči zaprta.

Je res, da rejci nimajo prave volje za zaščito, ker jim za slabo varovane črede država plačuje enormne odškodnine?

Posamezniki to zagotovo izkoriščajo. Ne morem pa reči, da je večina takšnih.

Kaj pa se dogaja s spremembo pravilnika o minimalnih zaščitnih pogojih varovanja premoženja, ki bi rejcem nalagal, da morajo bolje varovati črede, sicer ne bodo več upravičeni do odškodnin?

Ministrstvo se je na poziv strokovnjakov lotilo sprememb pravilnika. A na koncu je obveljala ugotovitev, da določila pravilnika segajo čez zakonsko materijo. To pomeni, da bi bilo treba najprej odpreti zakon o ohranjanju narave, v njem zadevo precizirati in jo nadgraditi s pravilnikom. To je glavna ovira, čeprav uradnikom na ministrstvu vztrajno dopovedujemo, da je prav prenova pravilnika ena ključnih stvari pri urejanju problema na dolgi rok.