Marini namreč še zdaleč ni zgolj eden od »običajnih« politikov. Že skoraj dve desetletji je eden najvplivnejših članov opozicijske Unije za ljudsko gibanje (UMP). Nekdanji francoski predsednik Sarkozy ga je leta 2009, še pred izbruhom arabske pomladi, imenoval celo za posebnega odposlanca za Bližnji vzhod, Marini pa je takrat v senatu vodil tudi Zvezo sirijsko-francoskega prijateljstva. Ko je Marini pred dvema mesecema ob razkritju, da je zdaj že nekdanji namestnik ministra za gospodarstvo in finance več kot 20 let prikrival bančni račun v tujini, zahteval dodatno preiskavo, ga je eden od politikov vladajočih socialistov označil za »velikega inkvizitorja«.

Kaj je torej Marinija, sicer pravnika in strokovnjaka za mednarodne finance, ki ostro nasprotuje tudi tako imenovanemu davku za bogate (za premoženje, vrednejše od 790.000 evrov), drugič v sedmih letih pripeljalo v Slovenijo? Kot je razložil v polurnem pogovoru, se je prišel podučit o razmerah v naši državi. Svojega obiska vsaj uradno ne želi zavijati v celofan velikih zgodb. Potrebe po krepitvi koalicije držav, ki bi pod okriljem Francije pot do rešitve krize skušale najti v manj dogmatski ekonomski politiki od tiste, ki jo vsiljuje Nemčija, ne vidi. Prej nujnost, da »spregledajo nekateri v Franciji«. Pri tem je zanimivo naključje, da je Marini še vedno župan Compiègna, mesta, v katerem sta v 20. stoletju v istem železniškem vagonu po enkrat kapitulirali Nemčija (1918) in Francija (1940).

Sestali ste se z ministrom za finance Urošem Čuferjem, odhajajočim guvernerjem Banke Slovenije Markom Kranjcem in predsednikom državnozborskega odbora za finance Bojanom Starmanom. Kaj ste jim sporočili?

Srečal sem se tudi z vodilnimi v najpomembnejših bankah in gospodom Jožetom Mencingerjem. Želel sem dobiti širši vpogled v ekonomsko zgodovino Slovenije od devetdesetih let naprej. Zanima me, kakšen je aktualni položaj v Sloveniji tik pred začetkom sanacije bank in kako težave bank vplivajo na težave v gospodarstvu. Dobil sem vtis, da bo novi koaliciji uspelo izpeljati več reform, in to s široko podporo. Dobro je, da gre za reforme, ki jih je začela že prejšnja vlada. Opazil sem, da je politični položaj v državi specifičen, a očitno znajo najti način za nabiranje širše podpore. Povedal sem jim, da je pot do uspeha v transparentnosti pri tem, kaj delajo. Uspeh bi bil v tem trenutku postopno restrukturiranje bančnega sektorja v sodelovanju z mednarodnimi institucijami in naravnimi zavezniki države, s čimer bi se vaša država izognila pomoči in receptom od zunaj. Ta pot je še možna.

V Sloveniji in drugih državah je že več let na dnevnem redu dilema, ali slediti strogi varčevalni doktrini ali krizo vendarle reševati tudi s »keynesijanskimi« načini. Kako vi gledati nanjo?

Fiskalno konsolidacijo je mogoče izpeljati le z mešanico obeh pristopov. Ne verjamem, da je krizo mogoče reševati le z odpravo davkov. Treba je prilagoditi izdatke in vsaj deloma povečati davčni izplen. Davek na dodano vrednost je recimo dober način, čeprav ima negativne učinke na domačo potrošnjo. Višja stopnja DDV za izdelke, ki jih uvažate, je pravzaprav enaka carini. Ključne so strukturne reforme, ki spreminjajo način delovanja države kot lastnice podjetij, uvajajo nove rešitve v delovni zakonodaji in deregulirajo posamezne poklice. Le te reforme bodo na dolgi rok lahko popravile temeljne gospodarske kazalce države. Kot veste, Francija pripravlja že tretjo pokojninsko reformo po letu 2004.

Program vlade Alenke Bratušek je bil ob prihodu na oblast precej drugačen, kot je danes, slabe tri mesece kasneje. Sama predsednica vlade je nasprotovala uvedbi slabe banke in manjkajoče prihodke skušala pretežno pobrati z uvajanjem novih davkov. Tem načrtom so rdečo luč prižgali v Bruslju. Vtis je, da je slovenska vlada le še izvrševalka ekonomske politike, ki jo oblikuje evropska komisija. Kako lahko država, ki je med manjšimi v območju evra, obdrži vsaj suverenost pri sprejemanju ključnih ekonomskih odločitev?

Le tako, da poskuša stvari predvideti naprej in ne zgolj početi nekaj pod prisilo. Država si mora pred tem izboriti svoj manevrski prostor. Položaj v Sloveniji je zelo specifičen. V času konjunkture se nepremičninski balon ni napihoval v tolikšni meri kot drugod. Obenem država dobrih časov ni izkoristila za ureditev lastnih javnih financ. Kot veste, je v Grčiji vse presenetila razsežnost lukenj v bilancah, ki jih ni bilo v uradnih statistikah. Tega v Sloveniji ni bilo. Upoštevali ste dogovore. Na žalost pa se je tisto, kar je botrovalo vašemu uspehu v devetdesetih letih, kasneje sprevrglo v najpomembnejši razlog za krizo. Slovenija je izšla iz jugoslovanskega sistema in pri tem celo iznašla lasten tranzicijski model, ki je dal dobre rezultate. A ravno zaradi tega so se ekonomske strukture tesno prepletle z državo. Posledica tega je ogromna količina slabih posojil, ki so zdaj ahilova peta države. Če vam je prej uspelo ohraniti državno kontrolo nad velikimi družbami, se je to skozi leta sprevrglo v največje breme.

Nekateri pri nas temu pojavu pravijo »mala srečna družina«.

Veste, težko je ta pojav videti iz Pariza. V Evropi smo nagnjeni k posploševanju in prehitremu sklepanju. V tem trenutku ne najdem države, ki bi ji bila Slovenija podobna.

Je ena od teh Francija? V obeh državah ima država pomembno vlogo, v obeh ima pomembno vlogo socialni dialog in pri obeh se zdi, da sta v zadnjem desetletju zaradi vztrajanja pri modelu, ki ni prinašal več rezultatov, razvojno zaspali.

Zagotovo. Slovenija je precej podobna tudi Portugalski, saj gre za državi z visokim deležem industrije v primerjavi z drugimi, ki so v krizi. Obe imata težave s konkurenčnostjo. Tako Slovenija kot Francija sta socialni državi, z razvitim javnim zdravstvenim sistemom.

Zdi se, da je dolžniška kriza dokončno porušila ravnotežje med Nemčijo in Francijo, ki je bilo vsaj nekoč temeljna os Evropske unije. Dominantno vlogo je prevzela Nemčija, Francija pa se ji pasivno umika. Se lahko to razmerje v kratkem spremeni? Je Francija sposobna ponuditi alternativo nemškemu, zelo dogmatskemu načinu reševanja težav v območju evra?

Prepričan sem, da v okviru enotnega evrskega območja ne moreta sobivati dva načina vodenja, ampak le skupno vodenje. Imamo skupno valuto in skupno centralno banko, zato ne moremo imeti dveh različnih ekonomskih modelov. Kot glavno težavo Francije vidim, da si ne želi priznati, da z Nemčijo ni mogoče tekmovati glede tega, kateri model reševanja krize izbrati, in hkrati ostati v evrskem območju. Ni si mogoče predstavljati severnega in južnega evra, ker bi to pomenilo razpad skupne evropske valute. Temelje dobrega položaja Nemčije je pred skoraj desetimi leti položil tedanji kancler Gerhard Schröder. Vsekakor pa obstaja prostor za drugačen način vodenja politik in izražanja.

Po lanski zmagi Françoisa Hollanda je Evropo preveval občutek, da bo zapihal nov veter. A vtis je, da novi francoski predsednik nima ne časa ne ambicij za urejanje razmer na celini.

Osebno ne delim vašega mnenja, čeprav po definiciji moj položaj pripada največji opozicijski stranki. Na obisku v tujini ne želim kritizirati politik našega predsednika.

Prej ste omenili, da ste se pogovarjali tudi s slovenskimi bankirji. So pogovori tekli tudi v smeri morebitnega kapitalskega vstopa katere od francoskih bank ali finančnih institucij v katero od državnih bank?

Glavno vprašanje je povezano z restrukturiranjem delovanja bank. Presekati je treba spone med politiko ter upravljanjem podjetij in bank. Ko bodo vlagatelji presodili, da se je to zgodilo, bodo verjetno zaznali svojo priložnost. Slovenska vlada ima pomembno odgovornost. Zatajila bo, če bo privatizacijske procese vodila na hitro in brez razmišljanja o prihodnosti podjetij, ki jih prodaja. To se je dogajalo v Grčiji. Privatizacija je sama po sebi dobra stvar, ampak pri njej ni treba siliti za vsako ceno. Prodaja se lahko le nekaj, kar je zanimivo za kupce.

Vlagateljev torej ne bo, dokler država ne bo sanirala bank.

Slovenija bo šla po poti okrevanja. Ima ugoden geografski položaj, saj je stična točka med Balkanom in Srednjo Evropo. Ima potencial za rast. Znanje vaših ljudi in zaupanje v vašo pravno državo bosta prej ali slej privabili finančne vlagatelje, ki bodo prepoznali priložnost. Za to se vam ni treba bati.

Intervju