Sani Bečirovič: Sem najbolj osovražena oseba v Bologni

Niti najmanj. Toda določenih stvari ne pozabim zlahka. Ravno zaradi tega sem bil tudi pripravljen na razgovor na štiri oči s selektorjem Božidarjem Maljkovićem. Zdi se mi, da je bila meni in mojemu očetu storjena največja krivica. Predvsem oče ni bil pri vsej stvari nič kriv in res ne vem, iz katerega razloga so se na njegov račun vrstile žaljivke prek medijev. Že s tem sem pokazal, da sem pripravljen marsikaj pogoltniti, ko gre za košarko. Toda na koncu se je izkazalo, da niti ni bilo treba, saj naš selektor ni zmogel niti toliko poguma, da bi me poklical. Poraja se mi dvom, zakaj sem se sploh pojavil na širšem reprezentančnem seznamu. Verjetno samo zato, da bi tako pomiril medije.

Bil sem v šoku, ker nisem mogel biti v celotni zgodbi popolnoma objektiven. A po drugi strani je trenerski posel pač takšen. Tudi ko je kdo kdaj uspešen, ga zamenjajo. Predvsem zanj in posledično tudi zame pa način, na katerega se je to zgodilo, ni bil pravi. Na zvezi so mu mesec pred tem rekli, da so z njim zadovoljni, potem pa je sledil nenaden preobrat.

To je tista stvar, ki mi je najmanj jasna v vsej zgodbi. Zakaj označuješ nekoga, še preden ga spoznaš? Šlo je za žalitev in kritike, ki niso bile na mestu. Zakaj? Nimam odgovora. Upal sem, da se bom lahko z njim pogovoril, da vidim, od kod mu določene informacije.

Niti pozdravila se nisva. V življenju še nisem spregovoril besede z njim.

Bil sem se pripravljen usesti in pogovoriti. Pred tremi leti nisem bil dovolj dober in sem moral v tem času marsikaj požreti. Kljub temu sem bil pripravljen na dialog, saj je konec koncev prvenstvo v Sloveniji, igral bi pred našimi navijači, pred družino. Bilo bi lepo.

Zelo pozitivno. Ne glede na vse sem se podal v novo avanturo, o kateri nisem vedel ničesar. Nekaj malega o državi in načinu življenja mi je povedal le oče, ki je bil tam trener. Nazaj sem prišel kot človek, ki drugače gleda na stvari. Predvsem iz materialnega vidika, ker so tam ljudje bolj umirjeni, potrpežljivi, pa imajo v nekaterih pogledih dosti manj kot mi. So tudi veliko bolj sproščeni in srečni. Vsakemu, ki ima to možnost, bi predlagal obisk Irana, ker je slika, ki jo imamo o tej državi, popolnoma drugačna od tega, kakšno je v resnici življenje tam.

Mirnost in gostoljubnost ljudi. Vsak, ki pomisli na Iranca, pomisli na divjaka, evforičnega človeka, ki dela ne vem kaj. Toda so zelo miren narod, ki spoštuje vrednote, ki so bile včasih veliko bolj pomembne. Ko sem se vračal iz trgovine, je mimo mene prišel mlajši soigralec, vzel vrečko in jo nesel do hotela. Ko smo vstopali v avtobus, so se mi mlajši soigralci umikali, da sem šel vanj pred njimi.

Pogoji so bili kriminalni. Bivali smo v njihovem hotelu, ki pa je bil zgrajen pred štiridesetimi leti za japonske inženirje, ki so prišli v ta del Irana učit, kako delujejo stroji, ki so jih imeli za tovarno nafte. Naši dijaški domovi so za tiste sobice luksuz. Jedli smo v menzi z delavci, ki delajo v tovarni. Kot igralec sem bil vedno navajen na določen standard, tam pa sem stal v vrsti z delavcem, ki je ravnokar končal izmeno, in skupaj z njim potiskal pladenj. Totalen šok. Mislil sem si, da ga ni denarja, ki mi lahko to plača. Po drugi strani pa sem se imel s soigralci tako dobro, da je enostavno počasi vse ostalo postalo sekundarnega pomena.

Na začetku seveda. Za vsakega bi bil to šok. Marsikdo bo rekel, da smo razvajeni. Morda smo, a po drugi strani je to način življenja, ki ga gojimo deset, petnajst let. Že od mladinskih selekcij smo navajeni na hotele in pogoje na določeni ravni, tu pa je šlo zares za velik šok. Konec koncev pa sem srečen in ponosen, da sem preživel to izkušnjo. Ko sem določenim bivšim soigralcem poslal slike, so mi napisali, da ne bi v takih razmerah zdržali niti dva dneva.

Če sem iskren, sem. Predvsem v prvem delu, ko tudi izplačilo ni bilo takšno, kot smo se dogovorili. Ne nazadnje sem prišel domov, v narekovajih pobegnil, pa ne zaradi razmer, temveč ker nisem bil plačan. Dejal sem jim, da imajo tri dni, da mi nakažejo, kar smo se dogovorili. To se je naposled uresničilo. Ni mi preostalo drugega, kot da se vrnem.

Mnogi mislijo, da sem šel v Iran zaradi denarja. Seveda, saj sem bil bolje plačan, kot bi bil v Evropi. Toda to je bil samo eden izmed razlogov. Zgodba pa se je začela v bistvu iz heca. Ko sem obiskal očeta v Carigradu, me je nekdo za mizo vprašal, ali bi prišel igrat v Iran. Rekel sem, da bi, če imajo okrogle žoge in dva koša. Čez 14 dni me je poklical oče in mi dejal, da resno razmišljajo o ponudbi. Že prej sem mislil oditi k očetu v Iran, da bi mu pomagal in predstavil svoje videnje. Ko sem bil na obisku, smo se usedli in dogovorili. Nesrečo sem imel v tem, da so mi dejali, da bom živel v Teheranu.

V Teheranu je super. Nato pa so mi rekli, da bomo odšli v mesto, kjer je njihova ekipa nastanjena. Da gremo za en teden trenirat, ker se moramo navaditi na koše. Pristali smo sredi puščave. Kolikor ti oko nese, povsod je bila puščava. Nato smo se vozili 20 minut in prišli do hotela. Mesta sploh ni bilo. Po treh dneh so prišli in mi povedali, da je prišlo do spremembe in da bomo tukaj pet tednov. Takrat sem že poskušal razdreti pogodbo, ker nisem verjel, da bom to zdržal. V prvih štirinajstih dneh so mi nato dvakrat omogočili, da sem se vrnil v Teheran k očetu. Nato sem se nekako odločil, da bom poskušal zdržati, kar mi je tudi uspelo.

Ravno toliko, da lahko normalno živim v Sloveniji. Denar je nujno zlo. Fino je, če ga imaš malo več, ni pa nič narobe, če ga imaš malo manj. Se moraš pa zato malo bolj boriti v vsakodnevnem življenju, da bi prišel do točke, ko ga imaš malo več.

Bil sem prvi v zgodovini kluba, ki je po pravni poti tožil klub. Zato, ker so mi dolgovali za leto in pol denarja, kar ni bilo malo. Prosil sem jih, naj mi za odigrano pošteno plačajo, oni pa so rekli, da ne in da razdirajo pogodbo, ker sem k njim prišel poškodovan. Ni bilo tako. Rekli so, da če hočem denar, pa naj jih tožim. Niso verjeli, da jih bom res. Med celotnim dogajanjem se je zgodil nesrečni september in napad na dvojčka v New Yorku, ko je predsednik kluba v treh mesecih bankrotiral. Če nekdo bankrotira, pa ni moja krivda, da me potem ne more izplačati. Moje ime je bilo takrat prvo, kot imeni igralcev v Olimpiji, ki sta tožila klub, pa ga morala nato zapustiti. Ne glede na vse sem se na koncu odrekel bajni vsoti, s katero bi verjetno danes že končal kariero. Toda ni mi bilo do tega, da bi uničeval klub. Podpisal sem, kot da so mi vse izplačali, v resnici pa so mi samo eno osmino. S tem, da sem moral sam pokriti stroške sojenja, stroške mojega agenta, bivanja. Na koncu mi je ostalo osem tisoč evrov od tožbe, ki je bila vredna pet milijonov evrov.

Šel je v drugo ligo, ker niso imeli dovolj denarja, da bi položili varščino za vpis v novo sezono. Mene so hoteli poplačati z obveznicami, ki so bile lažne. Isti trik so nato uporabili pri zvezi, kjer so položili varščino z obveznicami. Zveza jih je sprva vpisala v prvo ligo, nato pa jim je moj agent javil, naj jih preverijo, ker smo sumili, da so iste, kot so jih uporabili v mojem primeru. Ker so res ugotovili, da so lažne, so jih vrgli v drugo ligo.

Velike. Sem najbolj osovražena oseba v Bologni, kar zadeva navijače Virtusa. Te, ki ne poznajo zgodbe in me vidijo kot tistega, ki je tožil klub in bil glavni, da je klub propadel. Toda ljudje, ki vodijo klub, razen predsednika, ki je res čudak, poznajo zgodbo in sem z njimi v super odnosih.

Čudež je kar prava beseda, ki to opisuje. Ko smo se na Ptuju z reprezentanco pripravljali na svetovno prvenstvo v Turčiji, sem odšel na pregled kolena, ki me je malo mučilo. Splošna zdravnica je pogledala slike in izvid. Rekla je, da so moja kolena v slabem stanju in da hujša kolena vidi le pri ljudeh, ki polagajo ploščice ali delajo na strehah po trideset, štirideset let. Dodala je, da še dobro, da sem prenehal igrati košarko, ker ne ve, kako bi drugače hodil. Ko sem ji poskušal razložiti, da sem na pripravah in da še igram, mi ni verjela. Nato sem ji dal dve vstopnici, da je prišla na tekmo. Po njej me je pozdravila in dejala, da sem fenomen. Enostavno imam rad ta šport, poleg tega imam nenormalno visok prag bolečine.

Vsakodnevne, ker imam obrabo tkiva, saj hrustanca že nekaj let nimam več. Toda s tem sem se navadil živeti.

Po operaciji kolena v Bologni je prišlo do vnetja, ki je bilo v meni zelo dolgo in sploh nismo vedeli, da ga imam. Takrat sem ravno podpisal za Krko. Imel sem vročino in majhne znake, da se nekaj dogaja, a nikoli v takšnem obsegu kot pri Krki. Takrat se je vse skupaj izlilo in sem imel nogo od kolena navzdol kot od slona. Pripeljali so me na polikliniko v Ljubljano. Po pregledu smo izvide poslali na analizo in ugotovili, da gre za veliko vnetje. V bolnici sem bil takrat še 36 dni na vseh možnih antibiotikih. Da bi bila stvar hujša, sem moral na novo operacijo, da so mi očistili kost, ki jo je pojedla bakterija.

Dvajset delcev v levem in štiriindvajset v desnem kolenu. To so bili delci kosti, ki so se ob treningih zaradi trenja odlomili. Ker sem bil mlad, se je kost zacelila, spodaj pa je bakterija jedla kost in je vse skupaj trohnelo. Sredi operacije se je videlo, da je bilo veliko gnilega. Na srečo se je na koncu vse dobro izteklo.

Dvignil sem roke od vsega in želel biti le normalen 22-letni fant, ki lahko normalno hodi. Nič drugega. Antibiotiki so bili tako močni, da so me totalno sesuli. Nisem imel volje do ničesar. Po 36 dneh v bolnišnici sem moral še šest mesecev jemati antibiotike. Ko se je telo očistilo in se je vse zacelilo, pa sem počasi začel dobivati voljo in energijo, da bi se poskušal vrniti. Miki Starčević in Srdjan Djordjević sta me znala pravilno usmerjati in motivirati. Predvsem pa nista vršila pritiska name, temveč je šlo vse skupaj za igro in tekmovalnost, ki jo imam v sebi.

Definitivno. Imel sem srečo v nesreči, da je šla kariera v drugo smer, kot so mi napovedovali po poškodbi. Še vedno sem lahko igral na visoki ravni. Zvezdniki, kot so Tony Parker, Andrej Kirilenko, Pau Gasol, Juan Carlos Navarro... so moja generacija, od kadetskih vrst dalje pa sem v družbi teh igralcev dominiral. Malce mi je žal, da se ni razpletlo drugače, a sem po drugi strani spoznal toliko stvari in se spremenil kot oseba, da znam ceniti tudi to, kar se mi je zgodilo.

Gre za genialca. Messina je zelo analitičen in precizen. Željko prav tako. A največja razlika je v ljudskih odnosih. Ne morem biti povsem objektiven, ker sem imel z Messino trd odnos, predvsem zato, ker sem bil mlad. Kot zvezdnik sem bil pripeljan v njegovo že zvezdniško ekipo. Nisva se ujela. Z Obradovićem sem imel pristen odnos. Imel sem toliko spoštovanja do njega, da če bi mi rekel, naj se postavim na glavo v kot, bi se, ker bi vedel, da bi bilo to dobro za ekipo in posledično tudi zame. V prvi sezoni pod njim so moje igre s povprečne skočile na vrhunsko raven, ker me je znal maksimalno izkoristiti v svojem sistemu.