Seveda. Šest let sem igral klavir, igram tudi kitaro, saj imamo v sklopu naših programov tabor, tako vsak večer odigramo našo himno Lepo je biti v naši domovini mlad.
Nekoč ste dejali, da je gimnastika v športu kot klavir v glasbi.Nam so predstavili, da je klavir v glasbi osnova, če ga znaš igrati, je to dobra popotnica za preostala glasbila. Enako je pri gimnastiki, kjer razvijanje osnovnih motoričnih lastnosti otroku kasneje pomaga pri vseh športih, saj zna pasti, zna podati, se obrniti, se znajde v prostoru...
Toda biti vrhunski tako v gimnastiki kot igranju klavirja zahteva velika odrekanja. Razlika je ta, da lahko vrhunski glasbenik zasluži veliko več denarja. Zdi se neverjetno, da je na primer nedavno športno upokojeni Aljaž Pegan za zmage v svetovnem pokalu zaslužil samo po 500 evrov.Odgovor lahko poiščemo v preteklosti v sokolskem gibanju, saj so bili sokoli izjemno skromni. In tudi vsi tedanji vrhunski tekmovalci so bili kolegialni, topli ljudje, ki so pomagali drug drugemu, saj so veliko garali. Danes gimnastika za oglaševalce ni tako atraktivna kot na primer alpsko smučanje. Svetovna zveza žal gimnastike ni znala spromovirati kot športa, ki ga je treba finančno podpreti. Pa tudi če pogledamo osnove, ugotovimo, da šport ni drag, članarine so med najnižjimi.
Toda gimnastika je zelo priljubljena, sploh med otroki, kjer je povpraševanje po vadbi večje od prostorskih zmogljivosti. Jo imamo v krvi še iz časov sokolov?Gotovo je tradicija pomembna. V preteklosti v Ljubljani ni bilo veliko drugih možnosti, zato ne čudi, da so mnogi vsaj eno leto obiskovali Narodni dom ali Partizan Tabor. Ni bilo ponudbe, plesov... preostali športi so se šele razvijali. Gimnastika nudi prijetno druženje med vrstniki, telovadi pa lahko vsak. Zato tudi otroci pri osnovnih elementih hitro napredujejo in jim je vse skupaj zanimivo.
Kaj je nekoč pomenilo biti sokol?Sokoli so bili panslovansko gibanje, ki naj bi povezovalo narode z istimi koreninami. Njihova filozofija je bila, da zdravo telo krepimo z vajami in se tako duhovno razvijamo. Da si bil sokol, je pomenilo, da si tako fizično kot psihično zrela osebnost, ki pomaga družbi in ima rada svojo državo.
Društvo je v teh 150 letih preživelo različne družbene sisteme, od cesarstva, kraljevine, socialistične države in demokratične republike. Kateri je bil osnovnemu poslanstvu najbolj naklonjen?Slovenski sokoli so bili zelo liberalni, demokratični in razgledani ljudje. Starosta sokola je bil dve leti tudi ljubljanski župan Ivan Hribar. Zato so bili s sokoli tudi problemi. Bili so med prvimi ustanovitelji osvobodilne fronte, med najboljšimi partizani... Toda težava je bila, ker niso bili za komunizem, temveč za odprto družbo. Najbolj plodno obdobje sokolov je bilo v času dr. Viktorja Murnika v obdobju med letom 1900 in prvo svetovno vojno, ko se je delalo svobodno. Po drugi svetovni vojni so sokolsko organizacijo sicer uradno ukinili, se je pa v telovadnih delih razvila organizacija Partizan, kjer so sistem vadbe in sokolska načela gradili naprej. Lep primer sokolske prireditve je bila vsakoletna prireditev 25. maja, posvečena rojstnemu dnevu predsednika Tita.
Množičnost je bila v društvu pomembnejša od tekmovalnosti, toda »vaši« telovadci Miro Cerar, Mitja Petkovšek in Sašo Bertoncelj so lahko v ponos vsem Slovencem.Dr. Murnik je bil preporoditelj telovadstva, napisal je vrsto knjig, nekaj strokovnih in nekaj filozofskih. Uvedel je sistem izobraževanja vaditeljev in dal ženskam priložnost, da telovadijo. Leta 1905 je ustanovil prvo sokolsko zvezo, ki je bila osnova nastopov naših telovadcev v tujini, ki so z Leonom Štukljem na čelu osvajali kolajne. Po vojni so nato ustanovili gimnastično zvezo, ki je pokrivala vrhunski šport, zveza Partizan pa je pokrivala množičnost. Po osamosvojitvi smo znova ustanovili sokolsko zvezo. Omenjeni športniki, skupaj s celotno zlato generacijo, pa so seveda ponos in vodilo našega društva, saj dokazujejo, da so trdo delo, prijateljstvo, medsebojno spoštovanje in optimističen pogled na življenje prava formula za uspeh tudi v zasebnem življenju.
Precej manj nam je lahko v ponos študijska telovadnica, ki jo, milo rečeno, načenja zob časa, zanjo pa je Miro Cerar že leta 1970 dejal, da je zastarela.Znana je zgodba, ko so bili med svetovnim prvenstvom v Ljubljani leta 1970 na obisku Japonci, ki so želeli videti, kje Cerar trenira. Pripeljali so jih v telovadnico, ogledali so si jo in dejali, vemo, da ste skromni, ampak zdaj bi bilo pa res že fino, da nas peljete tja, kjer dejansko trenira. S telovadnicami je bila ves čas zadrega. Že sokoli so jo želeli zgraditi vse iz časov njihove osamosvojitve, a potrebnega denarja ni bilo. Svojo hišo so želeli imeti tudi pri Narodnem domu, društvu, ki je združevalo kulturnike, a tudi oni niso imeli dovolj denarja. Zato so se združili in naredili lepo hišo, kjer je danes Narodna galerija. Leta 1896 so imeli sokoli tam svojo telovadnico, a so že tedaj vedeli, da je za njih premajhna. Od tedaj naprej se vseskozi govori o novem objektu, a volje in denarja vedno zmanjka.
Vrsto let se govori o novem gimnastičnem centru, ki očitno postaja tudi politično vprašanje. Kje se najbolj zatika?Imamo dve želji, prva je telovadnica Narodnega doma v sklopu plavalnega centra Ilirija. Projekt je kompleksen, gradil pa naj bi se tudi z evropskimi sredstvi, ki jih imamo med drugim za 1,4 milijarde evrov nepočrpanih, je pa projekt vreden 35 milijonov evrov, 15 naj bi prispevalo mesto. Imamo le še dva meseca, da se nekaj dogovorimo in pridobimo evropska sredstva. Gimnastični center pa naj bi v Mestnem Logu nastal kot nacionalni center zveze in jim kaže kar dobro.
Lahko novi gimnastični center pomeni razpad društev, kot jih poznamo danes?Dobro vprašanje. Odvisno, kako bo strukturirana vsebina centra. Center bo zaradi visokih stroškov treba napolniti, malce se bojimo, da bi gimnastična zveza začela uvajati svoje programe osnovne gimnastike, in ker bo šlo za lep center, je vprašanje, kaj bi lahko ostalo društvom, tradiciji navkljub.
Športna društva so danes namenjena predvsem športni izobrazbi, včasih so bila veliko več: povezana so bila s kulturno dejavnostjo, spodbujala so k narodni zavesti in k enakopravnosti žensk.Filozofija sokolov je bila zdravo telo in duhovni razvoj, slednjega pa smo v družbi v celoti opustili. Sami sicer skušamo na naših taborih v Premanturi spodbujati to miselnost, da smo vsi enaki, ne glede na to, koliko imamo pod palcem. Skušamo ohranjati moštveni duh, a ni lahko, saj so starši teh otrok vzgojeni drugače, kot so bili naši starši. Ne dovolimo mobitelov, računalnikov, gledanja televizije. Toda ni problem v otrocih, temveč v njihovih starših.
Pod okriljem sokolov so bili tudi znameniti ljubljanski plesi. Ste v društvu kdaj razmišljali, da bi jih obudili?V Narodnem domu smo se skupaj s kolegi odločili za akcijo osvežitve dvorane in tedaj smo ob odprtju imeli željo po čem podobnem. Naš član je bil glasbeni urednik Dragan Bulič in ob njegovi pomoči smo imeli štiri poskuse z glasbeno skupino, ki tedaj še ni bila slavna, igrali so Čuki, Viktorji... Toda poskus nam ni uspel. Mislim, da je danes toliko različnih dejavnosti, da je mlade na tak način težko pritegniti.
Se vam zdi, da smo Slovenci narodno zavedni in predvsem složni? Na leve in desne se delimo tako rekoč vsak dan.To ni problem ljudi, temveč sistema. Ljudje v osnovi nismo takšni, da bi se kregali, saj znamo nastopiti kot eden, ko nekdo potrebuje pomoč.
Na lastno zgodovino, tudi v povezavi s sokoli, očitno kar malce pozabljamo.Pripravljamo odlično razstavo in naleteli smo na težavo, ko smo iskali sokolsko opravo. Med drugo svetovno vojno je bila vsaka oseba, ki je v hiši skrivala sokolski kroj, usmrčena ali preganjana, zato so ljudje obleke zažigali in jo je v Sloveniji težko najti. Sicer pa pozabljamo, da naša obletnica pomeni, da gre dejansko za 150 let organiziranega športa v Sloveniji, saj so sokoli uvajali številne športne zvrsti, zato bi to moral biti vseslovenski športni praznik. Ko danes kandidiramo za sredstva za sokole, imajo mnogi figo v žepu. Priokus ostaja, predstavniki različnih političnih opcij še danes na sokole čudno gledajo, pa čeprav so naredili veliko dobrega.
V preteklosti so bili motivi sokolske zveze na kovancu za 500 tolarjev. Ste sokoli dovolj močni, da bi podobni motivi krasili kovanec za enega ali več evrov?Banka Slovenije je ob 100-letnici ustanovitve Sokolske zveze Slovenije izdala zlatnik v vrednosti 25.000 tolarjev, srebrnik v vrednosti 5000 tolarjev in kovanec za 500 tolarjev, torej celo kolekcijo. Tudi ob 150-letnici društva smo imeli podobne ideje, toda postopek traja dve leti in smo bili z idejo prepozni, so pa zanje zelo dovzetni.
Kot nekdanji član sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij problematiko športa v Sloveniji dobro poznate. Je največji problem, ker je preveč vrhunskih športnikov in premalo denarja?Uspešnih športnikov ni nikoli preveč, trenutno pa gospodarske razmere niso naklonjene športu, saj vemo, da je šport drag, preveč pa je na plečih države in zvez, kar izhaja iz organiziranosti športa pri nas. V športnih krogih se že dolgo razmišlja o novi klasifikaciji, a ga ni junaka, ki bi jo naredil. Moja filozofija je, da je vsak rekreativni šport v redu, pri profesionalnem športu pa bi morali narediti ločnico in povedati, ta šport je bolj pomemben od drugega. A najpomembneje je, da s športom vendarle spodbujamo mlade, ne glede na to, za katero zvrst gre.