Nasladilo nas je nasadilo

1.

80 do 90 odstotkov vseh sredstev v zahodnem zdravstvu gre danes za zdravljenje bolnikov v zadnjih 6 mesecih življenja. In sicer v največji meri za podaljševanje trpljenja, razdušenja, vegetiranja, odtujenja in obupa.

Ne morem si kaj, da se mi ne bi ob tem pisanju orosilo oko ob spominu na pokojnega očeta. Njegovo trpljenje je resda trajalo manj kot pol leta, a samo zato, ker je, ko je bil že pripet k raznim cevkam in žičkam, zmogel ustaviti svoje srce, ki je bilo po zdravnikovi izjavi sicer še tako zdravo, da bi lahko tolklo še leta in leta. Mislim si, da je oče – ki je vselej pravil z Goethejem, da mora človek sam skrbeti zase – dopustil, da mu je počilo od jetniške bridkosti. Sotrpin s sosednje postelje mi je povedal, da med smrtno agonijo ni niti zastokal. In nočna sestra je šla naprej.

Sam sem proti evtanaziji. Sem pa za osebno svobodo, h kateri spada tudi pravica do lastnega življenja – in smrti. To pravico nam odrekajo. Samomorilce, če preživijo, prisilno zdravijo, češ da so duševno bolni. Zdravila, s katerimi bi si bolnik lahko sam pomagal do spokojne smrti, se dobijo le na dvojni recept. Svojci so v EU kazensko preganjani celo, če se upirajo premestitvi moribundnega bolnika iz domače postelje v bolnišnico ali hospic! In tako se vsi skupaj udeležujemo šarade, ki obsoja bolnike in zdravnike na razčlovečenje, bolniško blagajno pa na prejalislejšnji bankrot.

Moribundnim je treba omogočiti, da se bodo sami odločali (20. člen zakona o pacientovih pravicah, »pojasnilna dolžnost«), če se niso že prej, načelno, z notarsko overjeno izjavo o svobodni volji. Če pa niso več zmožni razumeti in se odločiti, naj to opravijo bližnji. Prihranek v trpljenju in denarju bo, ne dvomim, znaten.

Najbolj me je groza tega, da zbankrotizirana Država, potem ko bo v bližnji prihodnosti razglasila evtanazijo za sprejemljivo ali celo hvalevredno po zgledu Soylent Greena, bolnikom spet ne bo privoščila pravice do izbire

1

Jezusu bi se, če bi vedel, kako bo čez dva tisoč let, zataknila v grlu poslednja večerja.

Ne, ne daj, da gre ta kelih mimo mene – daj, da si ga sam natočim in izpijem.

2

Če ima družba moralne pomisleke glede točke 1, lahko do še večjega prihranka pri večidel istih bolnikih pride po drugi poti. Govorim o zdravljenju kroničnih bolezni, ki seveda ne traja le zadnjega pol leta življenja, ampak ponavadi desetletja. Tu gre predvsem za tako imenovani presnovni sindrom, skupek obolenj, ki so vsa po vrsti posledica presnovnih okvar, povzročenih zaradi inzulinske rezistence kot posledice pretiranega uživanja sladkorja: sem spadajo diabetes tipa 2, rak, povišan pritisk, motnje zaradi krvne zamaščenosti, srčno-žilne bolezni, jetrna zamaščenost nealkoholnega tipa, ledvična obolenja, policistični jajčniki, pa tudi alzheimer, ki je po zadnjih dognanjih »diabetes tipa 3«. Inzulinska plima povzroča tudi večino celičnih mutacij, ki pomenijo nastanek raka!

Vse te bolezni so v korelaciji s predebelostjo. Ta po sebi sicer ni vzrok, ampak le zunanji simptom okvare, vendar pa povzroča sekundarne probleme, recimo ortopedske težave, spalno apnojo, žolčne kamne in depresivnost, ki jih torej tudi gre šteti k stroškom.

Presnovni sindrom spravlja na kant javno zdravstvo vsega sveta.

Predebelostno pandemijo povzroča ameriška, zdaj že globalna industrijska prehrana

2

Američanom sledimo z morda desetimi leti zamika, tako da na ulicah še ni tako grotesknih prizorov kot tam. Pa vendar, kje so zdaj Ljubljanke, ki so nekdaj lepé slovele? Niti zadnji krik mode, v kavbojke očvrščene pajkice, ne more zadržati kipenja »mafinove obrobe« iznad pasu. O, gorje, gorje meni, če mi demenca na stara leta ne izbriše spominov na to nečednost!

Sladkor je nasladilo, torej po SSKJ »sredstvo, navadno brez hranilne vrednosti, ki vzbuja zelo prijeten, ugoden občutek, zlasti telesni; mamilo, poživilo«. (Ameriška ustreznica junk food izhaja iz slengovskega izraza junk za heroin.) Naslada je oblika nagradnega sistema, s katerim nam je evolucija izboljšala možnosti preživetja (potrudi se in poišči sadje, med). A če se v preobilju naslade toleranca postopno viša, je treba dozo za isti učinek višati in višati, in ta mehanizem povzroča zasvojenost. Usodna razlika od drugih drog je v tem, da od sladkorja ni mogoče abstinirati. Prvo dozo prejmemo že v materini krvi (glukoza), pa potem v njenem mleku (laktoza). Potem pa se začne zares! 80 odstotkov predelanih živil vsebuje sladkor. Celo uživanje zdravega sadja nas tira v recidivo. Vsi smo torej večji ali manjši cukromani. Malo pomislite, ali vas je kdaj gnala k hladilniku hlepota po tem, da bi si privoščili žlico masti, ali h kredenci, da bi lizali sol? In v resnici ni mogoče očitati »napačnega življenjskega sloga« 6-mesečnemu dojenčku, ki tehta 10 kilogramov, ker v nadomestku za materino mleko prejema več sladkorja, kot ga vsebuje kokakola, ali ker pije kak hippo čajček, ki na embalaži zatrjuje, da je »brez dodanega rafiniranega sladkorja«, zadaj pa v drobnem tisku navaja »dekstrozo«. In tudi ne 50-kilogramskemu prvošolcu, ki mu skrbna mama daje piti naravni neosladkorjeni sok, ne da bi razumela, da je, dokler je v sadežu, krepčilen, ko pa je oropan vlaknin, postane toksičen.

Javno zdravstvo, ki nam je toliko let lajnalo o holesterolu, nič pa o fruktozi – o, kako ubogljivo smo papcali aterogene ovodičene maščobe v »zdravi« margarini«! – se nas zdaj ne more kar odreči, češ da smo žrtve lastnih izbir, »požeruhi-lenuhi«. Bili smo namreč zavedeni. Naj se torej naredi presejalni test. Kdor je spoznan za zasvojenega oziroma metabolno okvarjenega, tega naj zdravstvo vzdržuje, kakor ve in zmore. Drugim, ki jim cuker še ni požgal mitohondrijev in ki jim želodčni grelin še sporoča, kdaj so siti, pa je treba pojasniti, kaj jih čaka, če se bodo še naprej držali »ameriške diete«. Vsem novim kandidatom za kronične presnovne bolnike – to pa so vsi, ki prihajajo na svet – je treba dopovedati, da je sladkor življenjsko nevarna droga, in poskrbeti, da ga ne bo več toliko v dosegu. Oboji s tem postanejo odgovorni za svoje presnovno zdravje.

Naša telesa so namreč evolucijsko usposobljena, pod pogojem, da so deležna gibanja (miganja, dela, rekreacije) in da uživajo zaresno, nepredelano hrano, ki jo je še najti ob stenah supermarketov. (Nikar med police, tam je vse en sam džank!) Vlaknine v nepredelanih živilih namreč obložijo črevesno ostenje, da ne more tako učinkovito absorbirati fruktoze, ki sicer pikira naravnost na jetra (na zunaj pa se ta drobovna tolšča kaže kot »mafinov krancelj«). Na varnem boste, sploh če ne pojeste dnevno več kot 50 gramov (200 kalorij) sladkorja. To je 18 kilogramov letno. Človeku se zdi že to veliko, a današnja povprečna poraba v ZDA znaša že 160 gramov (650 kalorij) dnevno. V Sloveniji je bila leta 2010 tik pod 100 grami (400 kalorijami).

»En prdec na dan drži zdravnika stran,« je pravil moj oče. Flatulenca je dokaj zanesljiv dokaz, da zauživate dovolj vlaknin. Te se namreč ne absorbirajo, ampak jih šele v danki razfermentirajo tamkajšnje benigne bakterije (zaradi katerih velja stolica za »dodatni organ«, ki ga v zadnjem času kirurško »presajajo« iz zdravih dank v bolne!). Pri tem nastajajo plini, med njimi tudi smrdljivi žveplovodik. Gorje Američanom, pri katerih velja prdenje za politično nekorektno celo v spalnici in med zakonci! Za predelano hrano se toliko raje odločajo tudi, ker se po njej ne prdi. (A pozor, črevesne pline povzroča tudi pretirano uživanje prehranskih dopolnil in dodatkov – zaradi raznih karbonatov in sulfatov, ki jih vežejo. To pa je tudi edini nedvomni učinek teh preparatov, ki dejansko koristijo zgolj izdelovalkam.)

3

Tretji potencialni vir prihranka so vnetne bolezni. Vnetje je imunska reakcija telesa v stiku s tujo snovjo ali tujkom. O imunosti vemo, da je pri ljudeh nasploh razdražena že vse od vpeljave pšeničnega poljedelstva. Namreč, žitno zrnje vsebuje gluten, antinutrient, ki naj bi ga varoval pred grabežljivci in ki povzroča zdraženje imunskega sistema, ta pa potem »grabi« po naključnih snoveh (odtod bizarne alergije) ali pa po telesnem tkivju, ki ga zamešuje z glutenom, saj gre za strukturno mimikretične aminokisline. Nekateri ljudje so očitno netolerantni (celiakija), nekateri prikrito. Slednji dobijo recimo chronovo bolezen ali artritis (v predžitnem času sploh ni bilo artritisa, kakor se vidi iz okostij paleolitskih lovcev/nabiralcev). Tako imenovana paleodieta, in sicer v blažji obliki, z dovoljenim zmernim uživanjem koruze, riža in krompirja, ki vsebujejo vendarle blažje antinutriente od glutena, bi odpravila veliko večino teh problemov

3

4

Prihranke je mogoče iskati tudi pri zdravljenju bolečin, ki jih povzročajo stres, tesnoba in potlačena čustva. Takšnih je recimo 98 odstotkov bolečin v križu ipd. V Afriki nosijo ljudje na glavah 20-kilogramske tovore, hodijo bosi po kamenju in trnju, pa vendar ni še nikoli noben avtohton Afričan obiskal zdravnika zaradi »bolečin v ledjih«. V ZDA, kjer se ljudje v reebokcah vozijo z oblazinjenimi limuzinami po asfaltu, ne da bi kdaj dali na glavo kaj drugega kot morda lasni vložek, pa je lumbago najbolj pogost vzrok za obisk osebnega zdravnika. Kaka hrbtna mišica se kdaj zakrči gotovo pri obojih, a v Afriki se ljudje zaradi tega ne vznemirjajo, imajo pač dovolj resnejših skrbi. Krč kmalu sam od sebe popusti (povsem enako kot znani »heksenšus«). Zahodnjaki pa se zasekirajo in dodatna zaskrbljenost povzroča nove zategnitve. In grejo h kiropraktiku, na drogo, v posteljo, pod nož. O ogromnih izgubah v produktivnosti ne bom govoril: najlažje je hote ali nevede simulirati patološko nedokazljive simptome.

Podobna civilizacijska »bolezen« je na primer nekancerozni prostatitis, ki ga na veliko »zdravijo« z odstranitvijo prostate, tej pa sledijo razne erektilne disfunkcije, inkontinence ipd., ne da bi bolečina minila. Kako naj tudi mine, če pa je posledica zasedenosti medeničja, kjer zakrčene mišice stiskajo živce?

Pacienti bodo večinoma hvaležni, čeprav bodo tudi odpori pri tistih, ki svoje tegobe negujejo, ker imajo od njih sekundarne »histerične« koristi (dajo se streči bližnjim, eskivirajo službo, morda »pade« ugodna invalidska upokojitev). Ti naj se »bolezni« vdajajo za svoj denar.

5

Zadnje, a ne najmanj pomembne, so farmacevtske bolezni, se pravi, bolezni, ki jih ni, ampak jih je farmakokratski marketing v zadnjih desetletjih sproduciral iz nekaterih vsesplošnih starostnih pojavov, hormonskih stanj in čustvenih reakcij na običajne življenjske stiske. Take kvazibolezni so farmacevtom najboljši vir dohodka, saj njihovo zdravljenje povzroča organske motnje in nezdravosti, ki terjajo še dodatno medikacijo. Motnja pomanjkljive pozornosti, predmenstrualna disforična motnja, osteoporoza, menopavza, povišan holesterol, depresivnost itn. – same priložnosti za prodajo dragih zdravil.

»Motnja pozornosti« na primer omogoča, da že prednajstniški otroci prejemajo amfetamin (z »umetniškim« imenom ritalin). Odraslim kolesarjem je tak doping, lej no, prepovedan. A ti otroci ozdravijo brez ritalina, če pridejo v mirno okolje. In če niso že preveč zasvojeni. In če jih starši ne ženejo kot dirkalne konje proti velikemu ameriškemu cilju – da bi postali predsedniki ZDA.

Šolarska (nededna) kratkovidnost je preprečljiva, če otrok v času prvega bralskega naprezanja oči (od 9. do 11. leta) preventivno nosi očala za daljnovidnost (0,5 dioptrije). In če hodi za eno uro migat na zrak in dnevno luč (D vitamin). A kaj bi brez teh pacientkov počela okulistično-optična industrija, ki jih potem oskrbuje skozi vse življenje?

Osteoporoznice, na primer, jemljejo kalcij v dopolnilih; a njihova presnova ga ne zmore pretvoriti v kosti – saj ravno zato pa so osteoporozne! – in tako se jim nalaga v ožilne aterome, vse dokler krhke koronarke ne počijo.

S tovrstnimi triki je najlažje pridobiti tiste najbolj obetavne odjemalce, ki si z enim zdravilom odganjajo stranske učinke drugega zdravila, z drugim tretjega in tako naprej in naprej, vse do smrti zaradi (nejatrogeno interpretiranih) komplikacij zaradi zdravljenja

4

Tu bodo odpori najhujši – ne toliko pri ubogih napetnajstenih pacientih kot pri »zdravstveni stroki«, ki v veliki meri sama živi od te ritualistike, zapeljana od farmacevtov s selektivnimi raziskavami, z diktatom ameriške diagnostike, pa tudi z vabili na »kongrese« in z lukrativnimi položaji farmacevtskih svetovalcev. A kot drugod tudi tu velja: pacient včasih premine, če nima zdravstvene oskrbe, zdravstvena oskrba pa vedno crkne, če nima pacienta. In celo zdravnikom bo odleglo, ker se bodo končno zmogli v miru posvetiti zaresnim pacientom.

* * *

Zunaj zgornjih kategorij preostaja sicer še nekaj genskih, okoljskih in nalezljivih bolezni, a nekaj pač mora ostati za angela varuha in deklo Smrt.

Naj torej Država sfinancira prospekt, ki bo ponovitev tega sestavka, da ga bodo zdravniki lahko delili pacientom ob prvem obisku ordinacije, patronažne sestre in matičarji mladoporočencem in mladim staršem, vzgojiteljice in učiteljice šolarjem, zavarovalničarji pa zavarovancem. Če pa Država ne bo kos interesnim lobijem, potem opravilno pač ni sposobna in naj se gre sama zdravit. Priporočam ritalin.

Ob tem ne pozabimo, da proračunsko ne bi bilo razbremenjeno le zdravstvo, ampak tudi uvoz, saj ogromna večina vsega džanka prihaja iz ZDA. Ni naključje, da tamkaj živilstvo in farmacevtiko štejejo v enotno industrijsko branžo (food and drug industry), saj taiste korporacije človeku dejansko prodajo najprej toksična živila in potem še toksična zdravila za »odlaganje končnega učinka«! Ameriška administracija (ministrstvo za kmetijstvo) daje enormne subvencije tako za gojenje koruze (pridelavo fruktoze) kot za zdravljenje presnovnega sindroma, ki je posledica njenega zauživanja! Pričakujmo torej pritiske. A če jih bomo zdržali – če se Država ne bo podelala – bomo prej ali slej zmagali, kajti Američani bodo bodisi sami ukrotili svojo živilsko-prehransko industrijo bodisi – izumrli.

Mi pa bomo, ko postanemo svetovno čudo – vitki, žilavi, zdravi, zadovoljni ljudje! – lahko z dobičkom izvažali svoje primerjalne prednosti: na primer še »črvivo« prst, ki lahko oživi zahodni zafosfateni, izčrpani prah, semenje izjemne biotske raznovrstnosti, ki jo še premorejo naše livade, zdravo, okusno, prehransko bogato hrano, pa bistro vodo izpod Alp, ki nam je, če se upremo, ne bo treba prepustiti grabežljivim koncesionarjem, da nam jo sladkorijo, mehurčkajo, pakirajo in prodajajo.

Slovenijci bodo z veseljem delali več in dlje in se veliko pozneje bolezensko in starostno upokojevali, kar bo razbremenilo še pokojninske sklade. Na bolniško in k zdravniku jim namreč skoraj ne bo več treba. Ravnali se bodo vse bolj po modrem zgledu mojega pokojnega očeta, ki se je ogibal zdravnikov in ki je rad povedal, da so, ko je bil on še majhen, ljudje, če so zboleli, pač »preboleli, kakor se je že dalo. K zdravniku ni hodil nihče, če je že šel, so ga nesli. Človek je, ko je začel kašljati, pač kašljal, dokler ni nehal – tako ali drugače. Skoraj vedno je bilo hvalabogu tako, kvečjemu enkrat drugače.«

1

2

3

4