Obstaja nadloga, ki se imenuje twitter, na katerem se znajdejo najhujše laži. Tako je prepričan premier Reçep Tayyip Erdogan, ki v dneh, ko po vsej Turčiji policija s solzivcem in vodnimi topovi protestnikom vbija v glavo, da so zavedeni, zatrjuje, da so povod za to spletna omrežja in tisti, ki prek njih skušajo »demokratično izvoljenega služabnika ljudstva razglasiti za diktatorja«.

Erdogan je nedvomno najuspešnejši vodja v zgodovini demokratične Turčije, zadnjih 11 let pa je s tremi zmagami na parlamentarnih volitvah dominiral v tamkajšnji politiki. Državi, ki je prebolevala krize z vojaškimi udari, je prinesel tako politično kot gospodarsko stabilnost z zavidljivo rastjo, ki je primerljiva s Kitajsko, a je hkrati ublažil sekularizacijo države z vrha navzdol še iz časov očeta sodobne Turčije Atatürka in si zagotovil trdno podporo verskih tradicionalistov. Kritiki dlje časa opozarjajo, da Erdogan avtoritarno vodi državo v islamizacijo, in se ga je zaradi tega že oprijel vzdevek »Sultan«, a večine Turkov vsaj do nedavna to ni pretirano skrbelo. Živijo namreč bolje kot pred leti, zaslužijo več in medtem ko se vsa Evropa spopada s finančno in gospodarsko krizo, je bila njihova gospodarska rast še vedno več kot petodstotna.

Sanjski vzpon

Rojen v Rizi na črnomorski obali blizu Gruzije je zdaj 59-letni Erdogan sestavil svojevrstni mozaik »turškega sna«. Oče se je v iskanju boljših priložnosti za otroke odpravil v Istanbul, mali Reçep pa je tam družinski proračun polnil z uličnim prodajanjem vode, limonade in priljubljenega đevreka, hkrati pa postajal dober nogometaš, čeprav se mu v šestnajstih letih igranja ni uspelo prebiti med nogometne zvezdnike. Biografi prav njegovim športnim izkušnjam pripisujejo poznejše taktično in strateško preigravanje v politiki, a je bolj verjetno, da mu je ta znanja zagotovil licej Imam Hatip, kjer je pridobival veščino govora ter moralna načela in tradicijo okolja, v katerem je živel. Njegovi govori so zato polni citatov in naukov iz Korana, z njimi pa je znal pritegniti množice. Tudi politično se je začel zelo zgodaj udejstvovati kot član stranke blaginje poznejšega prvega islamističnega turškega premiera Necmettina Erbakana, ki ga je leta 1997 vojska odstavila, stranko pa prepovedalo ustavno sodišče. Takrat je bil že uspešen župan Istanbula, čeprav je bil v nemilosti oblasti skoraj dve desetletji prej. Leta 1980, po vojaškem udaru v Turčiji, je namreč v istanbulskem transportnem podjetju dal odpoved, ko je nadrejeni, sicer upokojeni vojaški častnik, od njega zahteval, da si obrije tradicionalne brke. Ali se mu je leta 1984 kako »oddolžil«, ni znano. Štiriletno županovanje, ki so si ga njegovi someščani zapomnili po čistejšem in bolj zelenem Istanbulu, a tudi prepovedi točenja alkohola v lokalih, pa je bil leta 1998 prisiljen zapustiti zaradi citiranja verza nacionalističnega poeta Ziye Gokalpa iz leta 1912: »Džamije so naše vojašnice, minareti naši bajoneti in verniki naša vojska.«

V njegovem nastopu v Siirtu na skrajnem jugovzhodu Turčije je sodišče prepoznalo širjenje verskega sovraštva in ga leta 2009 obsodilo na deset mesecev zapora, a je iz njega prišel po štirih mescih in namesto ukinjenih strank blaginje in naslednice stranke kreposti ustanovil zdaj vladajočo Stranko za pravičnost in razvoj (AKP). Z njo je nanizal tri zmage na parlamentarnih volitvah, vsako z izboljšanim rezultatom, in se kot muslimanski vernik, ki ne pije alkohola, ne kadi in čigar žena se v javnosti pojavlja z obvezno naglavno ruto, postavil na mednarodno šahovnico kot glavna figura muslimanskega sveta. Še posebno se je to odrazilo po izbruhu arabske pomladi, ki je odnesla dolgoletne voditelje v Tuniziji, Egiptu, Libiji in Jemnu, zamajala Bahrajn, vznemirila tudi Savdsko Arabijo in popeljala Sirijo v državljansko vojno. Zato v sedanjem protestniškem vrenju v Turčiji nihče ne vleče vzporednic z arabskimi gibanji, ampak zvečine ugotavljajo, da gre za še eno poglavje v dolgoletni turški tranziciji k sekularni muslimanski državi, ki je Erdogan ne zaustavlja, ampak je v njej kvečjemu že moteč korekcijski dejavnik. Poleg gospodarskih dosežkov sta njegovi zaslugi nedvomno tudi močno omejen vpliv vojske na politično življenje in pomiritev s Kurdi, očitno pa je verski tradicionalizem pri Erdoganu zasidran do te meje, da ne dohaja več sekularne Turčije, ki živi v velikih mestih in predvsem njegovih Istanbulu in Ankari.

Ponovno uganka

Kot tak za Evropo ostaja enigma, kakršna je bil tudi leta 2002, ko je s svojo stranko slavil zmago, ni pa mogel prevzeti premierskega položaja zaradi ustavne prepovedi kot donedavni obsojenec zaradi prepovedane politične dejavnosti. Hitra sprememba ustave mu je odprla vrata v vladno palačo, kjer ga je začasno nadomeščal sedanji turški predsednik Abdullah Gül, ki je nemudoma odstopil. V dobrih desetih letih se je pokazalo, da AKP res ni imela tajnega verskega programa, kot so opozarjali nekateri v Turčiji in se bali v EU, ampak je prevzela prozahodno konservativno agendo z ekonomskim liberalizmom in poudarjanjem tradicionalnih vrednot, ki so v turškem primeru pač islamske in ne krščanske. Erdogan se tako ni postavljal po robu zahtevam IMF po gospodarski krizi, ki je Turčijo zajela že leta 2001, prav tako je igral po notah Bruslja, ki je zahteval nadaljnjo demokratizacijo, predvsem pa razvezo politike in vojske, ki jo je celo z veseljem podpiral in z izgovorom približevanja evropski integraciji počistil s politično vplivnimi generali.

Reakcije turških represivnih organov na zdajšnji protestniški val ne gre enostavno razlagati z Erdoganovo vladavino. Je prej rudiment časov pred njim. Dejanski razvoj položaja v prihodnje pa bo po vsej verjetnosti dokončno rešil enigmo Erdogan. Je res skromen človek iz starega dela Istanbula, poimenovanega Kasimpaša, kjer v glavnem živijo delavci in mali obrtniki, ki se imajo za marljive in tradicionaliste, a tudi vročekrvne, ki jim je čast sveta, žalitev pa najhujši greh. Tamkajšnji prebivalci trdijo, da je Erdogan njihov, spoštujejo ga, po njem so poimenovali nogometni stadion, v lokalih pa visijo njegove slike, zdajšnje in še tiste mladostne v nogometnem dresu. »Ponosni smo nanj. Lahko prihajaš iz Kasimpaše in postaneš premier. Lahko si dober musliman, spoštuješ naše vrednote in si zelo uspešen,« je ob Erdoganovi tretji izvolitvi razpredal eden njegovih mladostnih sosedov. Zdajšnji sodržavljani so tudi drugačnega mnenja. Tvitajo, da uzurpira oblast, da jim vsiljuje vrednote srednjega veka, da zelenice, za katere se je zavzemal, spreminja v nakupovalna središča po zahodnem vzoru in da islamizira državo. Kakofonija, ki smo je pri protestnikih na splošno vajeni, a Erdoganov odgovor nanjo v stilu »sem služabnik ljudstva, ne diktator« ni bil prepričljiv. Hitro bo moral poiskati boljšega.