Bovec. Predlogi za stečaj družbe ATC Kanin in njenih hčerinskih podjetij ATC Kanin Upravljanje in ATC Kanin Turizem, ki jih je v ponedeljek oddalo vodstvo bovškega žičničarja, niso popolni. Direktor novogoriškega okrožnega sodišča Samo Turel je sporočil, da predlagatelj ni založil predujma, ki je predpisan za začetek stečajnega postopka. Sodišče ga bo pozvalo k plačilu in se šele po prejetem dokazilu o poravnanih stroških odločilo o predlogih. Kar pomeni, da bo treba na sprožitev stečaja počakati še nekoliko dlje in da je poletna sezona že težko ulovljiva.
V Bovcu so tak scenarij pričakovali in naši sogovorniki imajo enotno mnenje, da bi stečaj pomenil konec agonije in prinesel priložnost, da se stvari premaknejo na bolje. Nekoliko grenkega priokusa pušča dejstvo, da doslej komunikacije med tistimi, ki bi se o razvoju bovškega turizma že po uradni dolžnosti morali pogovarjati med seboj, ni bilo in da bi se stvari lahko reševale že prej.
Kanina še v sosednji občini ne čutijo za svojega
Miran Mihelič ve veliko o turizmu v Bovcu in mu kot občanu za Kanin ni vseeno. Vanj je treba vlagati, sicer bo Bovec postal napol prazna vas, ljudje se bodo odselili, pravi. Vzroka za težave ne išče v denarju in vodenju, ampak v mentaliteti ljudi. »Če bi bila ta gora na Gorenjskem, danes ne bi govorili o stečaju, tam bi imeli svetovni pokal v smučanju in še kaj,« razmišlja in pove, da je problem regijski. »Bovec je bil vedno pastorka. Nikjer in od nikogar. Kanina niti sosednje občine, kaj šele regija ne čutijo za svojega. Regija ni enotna, tak projekt pa potrebuje regijsko podporo,« je prepričan. Prav tako je prepričan, da ima Kanin še velik potencial, teren mu omogoča širitev in razvoj, le lotiti bi se ga bilo treba na pravi način. Sam je denimo to zimo narisal nešteto skic, kje narediti proge, kako jih povezati, kako narediti smučišče in proge dostopnejše tudi družinam. Opozarja pa, da samo to ni dovolj, kraj namreč potrebuje tudi dobro prometno navezavo na Trbiž – do stičišča, od koder bi bil Bovec dostopnejši za turiste s severa, severozahoda in vzhoda. Drugi pogoj je urejena letalska steza. »Kratkoročna in ne predraga investicija,« je prepričan.
Stečajni postopek prinaša nepredvidljivosti
Jernej Stritih, predsednik Bovške razvojne zadruge, pobudnice za oživitev Kanina s pomočjo lokalnega turističnega gospodarstva, novico o skorajšnjem stečaju sprejema kot priložnost, da se končno nekaj premakne naprej in najdejo sogovornika, po drugi strani ga stečajni postopek bega. »Prinaša nepredvidljivost in zgolj od posluha stečajnega upravitelja bo odvisno, ali in kako hitro bo Kanin znova zaživel. Mi bi si bolj želeli narediti korak naprej skupaj z ATC, a to očitno ne bo mogoče, bomo pa takoj, ko bo znan stečajni upravitelj, temu ponudili sodelovanje,« pravi. V zadrugi so sicer upali, da predloga za stečaj vodstvo ne bo vložilo za matično družbo, saj bi s tem lažje reševali medsebojna razmerja.
Zakonodaja daje možnost, da se v okviru stečaja koncesija za žičnico prenese na drugega upravljavca. In kako hitro se to lahko zgodi? Stečajni upravitelj Kristijan Anton Kontarščak ne vidi ovir, ki bi preprečevale takojšnjo oddajo v najem, in izpostavi primer Rimskih term, ki kljub stečajnemu postopku nemoteno delujejo naprej. Za prodajo pa mora stečajni upravitelj prej oceniti vrednost poslovne celote, kar se po besedah stečajnega upravitelja zgodi povprečno v štirih mesecih. Glede na to, da je upnik ATC Kanin Hypo Leasing lastnik krožnokabinske žičnice, restavracije na smučišču in teptalnikov, bo besedo pri najemu ali odkupu ključnih naprav smučišča imel pravzaprav on. Drugo vprašanje pa je, ali bo zgolj krpanje žičniških naprav za obstoj Kanina dovolj.
Čokl: Kanin potrebuje tujega investitorja
Stečaj Kanina z razgledom do morja in najdaljšo smučarsko sezono, edinega visokogorskega smučišča v Sloveniji, ki ima na večini prog dovolj naravnega snega, in edinega tako rekoč mednarodnega smučišča z navezavo na sosednjo Italijo, je še toliko težje razumeti, ko čez hrib v Bohinju načrtujejo povsem novo smučišče. Boštjan Čokl, idejni oče smučišča 2864 nad Bohinjem, je prepričan, da 80.000 evrov, ki jih bovškemu žičničarju ni uspelo zbrati za ureditev žičnice, ni razlog za propad. »To je posledica,« pravi in dodaja, da tako zastarel sistem, kot ga ima Kanin, v vse hujši konkurenci ne more obstati in zahteva popolno prenovo. »Če hoče Kanin preživeti, potrebuje več – kompletno ponudbo od garderob, šol smučanja, otroških smučišč, garažnih hiš, to pa brez močnega tujega investitorja ne bo šlo. Tukaj ne govorimo o 80 tisočakih, ampak o več milijonih evrov,« dodaja in je prepričan, da tega občina in regija ne moreta zagotoviti, čeprav je seveda za uspešno delovanje prav tako pomembna tudi njuna podpora. Težko reče, ali bi se v Sloveniji našel žičničar, ki bi hotel Kanin prevzeti pod svoje okrilje. Sam denimo koncesije brez podpore močnega tujega partnerja ne bi prevzel. »Eno je zbrati nekaj tisoč evrov, drugo pa smučišče dolgoročno ohraniti,« je prepričan.
