Prve neuradne rezultate drugega kroga lokalnih volitev je zagrebški župan Milan Bandić pričakal v zasebni kliniki za kardiovaskularno kirurgijo Magdalena v Krapinskih toplicah. Tam po težavah s srcem prav na dan prvega volilnega kroga pred dvema tednoma okreva njegova 93-letna mati Blagica, skupno sliko iz bolniške sobe pa je nemudoma prilepil na facebook, na katerega so mu deževale čestitke skupaj z željami po hitri materini ozdravitvi. Bandić se je pri njej zadržal le pol ure, nato pa odbrzel na zagrebški Bundek, kjer ga je v šotoru volilnega štaba že čakalo nekaj tisoč privržencev, da proslavi njegov peti županski mandat. »Sem enkraten, a tudi normalen in enostaven,« je pozdravil množico ter ji prebral čustveno pismo desetletnega zagrebškega dečka Marka, ki je prosil za županovo pomoč. »Zaradi tega se je vredno truditi,« se je zahvalil Zagrebčanom za podporo, ki je bila na tokratnih volitvah kar dvotretjinska, ne pa tudi povsem samoumevna.
Slab županski začetek
Bandić se je prvič na županski položaj zavihtel leta 2000, potem ko se je Zagreb od lokalnih volitev leta 1995 kobacal iz politične krize, ki jo je s tedanjimi zakonskimi pooblastili zanetil predsednik Franjo Tuđman. Ta se namreč ni sprijaznil z zmago levosredinske koalicije na čelu z bivšimi komunisti, preimenovanimi v socialne demokrate v glavnem mestu. Zagreb je bil tako dve leti brez župana, ki ga Tuđman ni hotel potrditi, nato pa je HDZ s prestopom dveh svetnikov vendarle uspelo dobiti večino v mestnem svetu in ustoličiti prvo zagrebško županjo Marino Matulovič Dropilić. Bandić, ki je kot eden redkih Hercegovcev (rojen leta 1955 v vasi Bandića Brig v občini Grude v BiH) ostal po letu 1991 zvest prenovljeni bivši komunistični partiji na Hrvaškem, je kot mestni svetnik in nato vodja SDP v Zagrebu odigral v tem sporu pomembno vlogo, zmaga Ivice Račana na parlamentarnih volitvah ob prelomu stoletja pa ga je nagradila z županstvom. Ko je SDP leta 2001 na lokalnih spet osvojila Zagreb, je bil Bandićev drugi mandat krajši od prvega, saj je vinjen povzročil lažjo prometno nesrečo, pobegnil, nato pa še skušal podkupiti policista in ugotovljeno vinjenost obrazložiti z uporabo osvežila na osnovi alkohola in dveh »gemištov«. Izsiljen odstop ga je zgolj premaknil v funkcijo podžupana, ki se je z vsemi silami trudil spodkopavati položaj nove županje Vlaste Pavić ter izsiliti predčasne mestne volitve. To mu ni uspelo, se je pa zrinil na vrh kandidatne liste lokalnih volitev leta 2005 za ceno razkola SDP s hrvaško ljudsko stranko v glavnem mestu in še tretjič postal posredno izvoljeni župan. Njegove ambicije so segale višje, saj se je po Račanovi smrti skušal povzpeti na sam vrh SDP, a mu v tekmi z Željo Antunović, Toninom Piculo in domnevnim »avtsajderjem« Zoranom Milanovićem ni uspelo. Določeno zadoščenje pa je dobil spomladi 2009, ko je na prvih neposrednih županskih volitvah v drugem krogu z 62-odstotno podporo volilcev premagal neodvisnega kandidata Josipa Kregarja, tedanjega rektorja zagrebške pravne fakultete. To ga je opogumilo, da je pogledal še više in objavil kandidaturo za predsednika države, s tem pa prišel navzkriž z lastno stranko. SDP je namreč podprla Iva Josipovića in po zapletih Bandića izvrgla iz svojih vrst. Z izjemo nekaj sosesk ga je Josipović v obeh volilnih krogih gladko premagal tudi v Zagrebu, kar je bilo za njegove nasprotnike znamenje, da mu teče zadnji mandat.
Vsekakor so se ušteli, saj mu je tokrat do zmage v prvem krogu zmanjkal poldrugi odstotek glasov, v drugem pa so Zagrebčani odločno podprli svojega Jankovića, torej župana, ki je tudi za obiskovalca opazno spremenil mesto od Ljubljanske avenije in Cvetnega trga do Domovinskega mosta in novih fontan. Tudi prvo jutro petega mandata je Milan Bandić začel z odprtjem fitnes parka za odrasle na kraju, kjer so odstranili barake pri glavni železniški postaji, ter igrišča v Bužanovi ulici, kjer tudi stanuje, in novinarjem zatrjeval, da je že pozabil na nedeljske volitve in že razmišlja o šestem županskem mandatu (vmes pa, kot so mu podtaknili, tudi malce o županovanju celotni Hrvaški po parlamentarnih volitvah čez poldrugo leto).
Zaljubljen v Zagreb
Bandić zatrjuje, da se je zaljubil v Zagreb, takoj ko je junija 1974 z lesenim kovčkom stopil z vlaka na glavnem kolodvoru, zagledal kralja Tomislava in se s tramvajem peljal mimo bana Jelačića. Vpisal se je na tamkajšnjo fakulteto političnih znanosti ter se v Jugoslaviji, »za katero ni jokal«, in v komunistični partiji, iz »katere ni odšel tudi, ko je zdrsnila na najnižje veje«, bolj ali manj predajal družabnemu življenju. Pravo politično kariero je začel šele leta 1993, v samostojni Hrvaški, ko je postal tajnik zagrebške mestne organizacije SDP in nato poslanec v zagrebški mestni skupščini.
Kratek poklicni življenjepis Bandić izdatno zapolnjuje z izpadi in aferami. Ena njegovih prvih žrtev je bil Krešimir Mašić, policist, ki ga je januarja 2002 zalotil vinjenega za volanom in sprva ostal brez službe, ker je o tem obvestil medije. Kasneje sta se pobotala, Bandić pa je tudi boter Mašićevemu otroku. Njegovo eksplozivno hercegovsko naravo, ki jo zna prikriti z dobro priučeno kajkavščino, je občutila tudi Vlasta Pavić, ki ga je po izsiljenem odstopu nasledila na županskem položaju. Javno ji je preklinjal mater v sporu okoli občinskih zemljiških poslov, podoben pa je tudi njegov odnos do drugih sodelavcev in novinarjev. Vojislavu Mazzoccu iz Večernjega lista je leta 2006 med drugim zabrusil: »Bili so takšni z večjimi jajci od tvojih. Nobenega od tistih, ki so slabo pisali o Milanu Bandiću, ni več pri časopisih. Najbolje bi bilo, da začneš verjeti v boga, ker te bo kaznoval. Lahko bi ti tu spodaj spodrsnilo in bi si zlomil nogo, ali pa bi se kaj zgodilo komu od tvojih. Vse to lahko napišeš!«
O sebi ima izrazito visoko mnenje. »Nizam uspeh za uspehom. Imam spomin Alberta Einsteina, energijo maratonca in igram na dolge proge. Uspeh je moja biografija,« se hvali in dodaja, da bodo njegovi spomini bolj brani od Churchillovih. »Ko jih boste začeli brati, dva dni ne boste spali, tako bodo zanimivi.« Na njegovi spletni strani tega ni začutiti. Zveni takole: »Vpisal sem se na fakulteto političnih znanosti in na jesen začel študirati. A sem še naprej fizično delal, da bi popravil študentski standard. Pogosto sem pretovarjal sladkor in premog, najboljši pa sem bil v barvanju fasad. S prijatelji sem obarval pol ulice v Mikulićih in Črnomercu in dobro zaslužil. V teh letih sem spoznal bodočo ženo Vesno (na žuru v študentskem centru). Kasneje se nama je rodila hči Ana Marija. Po uspešno končani fakulteti sem odšel v vojsko, nato pa se zaposlil v Ledu. Čeprav sem imel akademsko izobrazbo, sem začel garati v hladilnici pri minus 25 stopinj. Po šestih mesecih sem iz tunela vseeno prišel v pisarno in tam ostal do leta 1983. Svojevrsten preobrat je bil moj odhod v občinski komite ZKH Peščenica, kjer sem se zaposlil kot strokovni delavec za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. Ker nisem prenašal pisarne, sem bil v glavnem med ljudmi. Naprej je šlo skoraj premočrtno.« Doda še, da je vožnja in nesreča pod vplivom alkohola njegova največja življenjska neumnost, ki pa ga je naučila, da se človek na funkciji nikoli ne sme sprostiti. »Zbogom vsemu tistemu, kar si dovoli večina ljudi,« zapiše in doda še eno kritično izkušnjo, možgansko kap leta 2004, po kateri si je opomogel po dveh mesecih, po šestih pa že pretekel 21-kilometrski Čazmanski maraton. Maratonsko je zdaj tudi že njegovo županovanje, v katerem resnično skrbi, da se njegova biografija vse bolj zavzeto prebira, četudi v resnici le parazitira na (splošni) krizi velikih strank.
