Ko se ti strokovnjaki ponujajo sami, jih ne potrebuješ

Na tej poti je bil svetovni prvak, trikrat podprvak, dvakrat evropski prvak... Na drogu je torej dosegel vse. No, skoraj vse. Nikoli ni tekmoval na olimpijskih igrah, sicer bi bila njegova zbirka z največjih tekmovanj bržčas še večja. Ker je Ljubljančan vedno pozitiven, je v času svoje športne poti večkrat dejal, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Udeležba na olimpijskih igrah namreč ne zagotavlja uspeha, večkrat pa se je na glas spraševal, kako bi morebitni spodrsljaj vplival na njegovo športno pot.

Vsaka slovesnost je bila nekaj posebnega. Nekatere so bile bolj racionalne, druge precej čustvene, da so mi segle do srca. V Novem mestu so me denimo pozitivno presenetili. Bil sem ganjen.

K daljši karieri je gotovo prispevala sprememba gimnastičnih pravil, ki je posameznikom omogočila, da lahko tekmujemo na enem ali dveh orodjih. Če bi se moral vso svojo kariero ukvarjati z mnogobojem, gotovo ne bi dočakal takšne starosti. Toda tudi na enem ali dveh orodjih ni preprosto biti v vrhu. Šele v zadnjih letih sem se prepričal, kako težko se je pripraviti za nastop. V zadnjih tednih sem se trudil, da bi izvedel nekaj osnovnih elementov, a mi ni šlo. V preteklosti se mi je vse skupaj zdelo samoumevno.

Nikoli nisem imel iluzije, da bom športno pot končal na vrhuncu kariere. Ko si na vrhuncu, se splača vztrajati, da se ti vsaj nekaj povrne za leta garanja. Po drugi strani pa nikoli ne veš, kdaj si nazadnje nastopil. Šele ko ugotoviš, da se nisi več sposoben pripraviti, da bi dosegel vrhunski rezultat, se začneš spraševati, zakaj nisi končal športne poti prej. Ko sem leta 2005 v Melbournu postal svetovni prvak, sem se zavedal, da sem na vrhuncu športne poti. Po drugi strani sem vedel, da moram vztrajati. Trud se mi je poplačal, saj sem dosegel še veliko uspehov.

Ne. Predstavljal sem si, da ko bom enkrat končal športno pot, bom natančno vedel, kaj bom počel v življenju. Toda tega še danes ne vem. Predstavljal sem si tudi, da bom šel najprej na morje in videl, koliko časa lahko zdržim brez dela. Izkazalo se je drugače. Časa za odhod na morje nimam, saj pričakujem drugega otroka. Tudi slovo ni prišlo tako na hitro, ampak se je kar dolgo vleklo. Vseeno mislim, da sem se pravi čas odločil za športno slovo.

Ti dve leti mi bosta prišli zelo prav. Prav je, da imam kot vrhunski športnik to možnost. Lahko se namreč med športno potjo še tako intenzivno pripravljaš na konec kariere, ko pa ta nastopi, si postavljen pred zid in je zelo težko najti pravo drugo življenjsko pot. Računam, da bom končal študij na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Rad bi združil vse ideje, ki se mi ponujajo in ki sem si jih zamislil, ter natančno vedel, kaj si v življenju resnično želim početi. Trenutno imam v glavi večjo zmedo, kot sem jo imel kadar koli.

Moram priznati, da se nastopa v Pragi sploh ne spominjam dobro. Menim, da je tisti rezultat prišel sam od sebe. Ne vem, ali ga je kdo pričakoval. Šli smo tekmovat kot na vsako tekmo, potem pa sem postal evropski prvak. Ljubljane in Melbourna se spominjam precej bolje in doživeto. Lepo je obuditi spomine na uspehe.

V tem obdobju sem veliko zmagoval na tekmah svetovnega pokala. Premagoval sem vse tekmece, na svetovnih prvenstvih pa mi je do kolajne večkrat zmanjkalo zelo malo. Pozno sem prišel do spoznanja, da se veliko stvari dogaja v glavi. Morda bi bilo dobro, če bi v tistem obdobju imel psihologa. Ko so po vnovičnih uspehih do mene pristopili psihologi, sem sodelovanje z njimi zavrnil. Takrat jih nisem več potreboval.

Nihče me ni usmeril v to. Ob sebi sem imel le trenerja Jožeta Mešla. On je bil zadolžen za vse. Nihče od fantov, ki smo bili pri Mešlu, ni sodeloval s psihologom ali denimo strokovnjakom za prehrano. Naš trener je bil predstavnik stare šole. Učil nas je v slogu: delaj, kolikor delaš, če ne gre, še malo več, če ne zmoreš, pa pojdi. Težav se ni iskalo drugod. Verjamem, da je dobro, če imaš ob sebi strokovnjake, ki te usmerjajo na športni poti. Toda kdo ti jih bo financiral, ko si še neuveljavljen? Vse se konča pri denarju. Ko se ti ponujajo sami, je vprašanje, ali jih potrebuješ. Težko bi me nekdo pri 27 letih prepričal, naj nekaj spremenim v načinu prehrane ali razmišljanju, če sem prej 20 let delal drugače.

S tem dejstvom se nikoli nisem sprijaznil, a se z njim niti nisem nikoli pretirano obremenjeval. Sam sem se odločil, kaj bom delal v življenju. Misli so mi denimo kdaj ušle k alpskemu smučanju, kjer zmagovalec tekme svetovnega pokala prejme 20 ali 30 tisoč evrov. V takšnem primeru ti po končani športni poti ni treba veliko razmišljati. Sam sem za zmage po vsem svetu prejemal po 500 ali 600 evrov. A sem bil zadovoljen, saj sem se zavedal, da denimo Lojze Kolman pred mano ni dobil ničesar. Hvala bogu, da sem svoje največje uspehe dosegel v najboljših časih. Pred mano je imel Lojze malo od gimnastike. Vprašanje je tudi, kaj bodo imeli fantje za mano. Vmes pa se je dalo nekaj zaslužiti.

Sem! Nikoli nisem zgolj telovadil, ampak sem imel še ogromno opravkov. Zato sem večkrat prišel na trening utrujen. Bila so obdobja, ko sem se na tekmi spočil. A če si želiš v življenju kaj ustvariti, moraš za to nekaj storiti. Ponosen sem, da imam kje biti. Največja vrednota ta čas je, da nimam stanovanjskega problema. V teh časih veliko velja, da nimam kreditov. Te sem imel v času svoje kariere. Ni mi bilo lahko, a sem imel dovolj denarja, da sem jih lahko odplačeval. Tedaj denarja za druge stvari nisem potreboval, razen če sem šel s prijatelji na pijačo. Doma so me naučili, da ni važno, koliko zaslužiš, vedno je mogoče nekaj privarčevati. Če imaš minimalno plačo, skušaš dati na stran dva evra.

Zelo veliko. Tega se vse bolj zavedam v zadnjem obdobju. Doma so bili po mojem najbolj zadovoljni, da sem ves čas vztrajal na svoji poti. Bil sem vzgojen v slogu, da denar ni vse, a za preživetje ga je treba imeti. Pred kratkim mi je neki nekdanji telovadec rekel, kako veliko podporo sem imel v družini, medtem ko je sam v delavski družini ni imel.

Med športno potjo nikoli nisem razmišljal o kakšnem drugem trenerju. Ves čas sem bil prepričan, da vadim pri najboljšem strokovnjaku. Imel je svoj sistem dela, ki sem ga sprejel. Če pogledam nazaj, vem, da so v Sloveniji tudi drugi strokovnjaki, ki obvladajo svoje delo. A mislim, da v sistemu, kakršnega goji sicer izjemni strokovnjak Edvard Kolar, v katerem se je znašel Mitja Petkovšek, preprosto ne bi mogel funkcionirati. Bil sem navajen na Mešla, ki je bil ves čas v telovadnici in je imel avtoriteto. Mešl nam je vedno nalagal toliko dela, da ga ni zmanjkalo. Večkrat sem se spraševal, ali mi je tega res treba. Mešl je vedno rekel, da telovaditi po občutku ne velja nič. Ob sebi moraš imeti nekoga, ki ti pove, kako si kaj izvedel, ali si moraš sestavo pogledati v posnetku. Občutki telovadca so večkrat varljivi.

Zdaj precej bolj kot tedaj, ko sta nastali. Takrat nisem kaj dosti razmišljal, saj je bil ves čas cilj narediti dobro vajo. Res je, da je moja prvina na bradlji malce pozabljena, kar je po eni strani razumljivo. Izvedel sem jo precej manjkrat kot na drogu, povrhu pa sem na bradlji skoraj vedno napravil napako pri izvajanju svoje prvine. Na drogu se praktično ne spominjam, kdaj sem naredil napako pri peganu.

Predvsem upam, da bo center res čim prej zgrajen. Zdaj je pravi čas za to. Novi center ne bo jamstvo, da se bodo čez noč pojavili novi pegani ali petkovški. Bo pa gotovo v gimnastiki več otrok. Baza bo večja, zato bo lažje najti talente. Po drugi strani se bojim, da bo zamrl klubski šport. Veseli me, da je predsednik Trnovega rekel, da je cilj društva še naprej gojiti gimnastiko. Majhne dvorane morajo živeti. Sistem mora biti takšen, da gre telovadec, ko preraste svojo dvorano, naprej v center, v katerem bo imel prave pogoje. Če bo zadeva funkcionirala na takšen način, bo center dobro deloval. Toda trenerji morajo biti tisti, ki bodo sprejeli dejstvo, da morajo telovadci v drugo okolje po napredek. Včasih je bilo to samoumevno. Kot je Boris Pavliha mene in številne druge telovadce prepustil Mešlu, ki je pozneje požel vso slavo. Pa nas je Pavliha naučil ogromno.

Na svoji športni poti sem redko pomislil, da se res trudim. Imel sem srečo, da sem bil od začetka skoraj na vseh tekmovanjih med najboljšimi. Nekateri športniki se trudijo precej bolj. Zato težko rečem, da je bila moja pot tako trnova. A še zdaleč ne enostavna. Treba je garati. Vztrajati iz dneva v dan. Nujna je podpora najbližjih. Se pravi družine, trenerjev in prijateljev, ki pa so v večini sotekmovalci, saj za druge ni časa. Kar zadeva bodoče telovadce, se bodo pravila gotovo še spreminjala. Če bodo nekoč takšna, da bodo posamezna orodja enakovredna mnogoboju, se bo to zgodilo v dolgem obdobju. Zato je največja napaka, če trener telovadcu dopušča, da se ta na začetku kariere odloči, na katerih bi bil rad dober. Treba je vztrajati v mnogoboju, da dejansko vidiš, kaj ti gre. Ob tem pa se skušati specializirati in posvečati več treninga orodjem, na katerih si dober.