Plavanje in vaterpolo sta tesno povezana športa. Pogosto se namreč dogodi, da športnik v rosnih letih od prvega preide k drugemu, bolj poredko obratno. Takšna je tudi zgodba slovenskega reprezentanta Mateja Nastrana, ki je sprva tri leta treniral plavanje, nato pa se je pri devetih odločil za vaterpolo, ki ga je bolj pritegnil. Danes 33-letni Kranjčan si trenutno služi kruh pri izraelskem moštvu Kirijat Hapoel.
Izrael ni ravno raj za vaterpolo, a Nastrana to pri njegovi odločitvi ni motilo. Le potreboval je nekaj časa, da se je privadil na nekoliko nižjo kakovostno raven igre in drugačen način življenja. A pravi, da se je glede na situacijo kar solidno znašel. »V drugih klubih, kjer sem igral, je bil vaterpolo na višji ravni. Prilagodil sem se, bi mi bilo pa težje, če ne bi imel izkušenj od prej.« V vaterpolo v Izraelu ne vlagajo veliko, tudi zanimanje za ta vodni šport z žogo ni pretirano. V prvi ligi nastopa šest klubov, poleg Kirijata pa izstopa še moštvo iz Tel Aviva. Nekaj težav je imel tudi z načinom prehranjevanja, ki je značilen za tamkajšnje območje. Navajen je namreč, da je vse, v Izraelu pa je nekoliko drugače. »Pri njih večinoma jedo samo piščanca, a tudi na to sem se navadil. Ni pa bilo lahko,« izda in pripomni, da vojne napetosti med Izraelci in Palestinci ne občuti. »Živim povsem na severu države, kjer ni težav. Če bi bil v Tel Avivu ali Jeruzalemu, bi bilo verjetno drugače.«
Kirijat Hapoel je sedma postaja v klubski karieri Nastrana. Pred tem je nastopal za kranjski Triglav, ki je njegovo matično moštvo, Mladost iz Zagreba, beograjski Partizan, črnogorski Cattaro Maximus, Rokavo Koper ter špansko Sabadello. Težko izbere, kje mu je bilo najlepše, a če že mora, izpostavi Partizan. Pravi, da je kakovost vaterpola v Srbiji na najvišji ravni, o čemer priča tudi to, da sta se letos na zaključni turnir lige prvakov uvrstila tako Partizan kot Crvena zvezda, slednja pa je tudi osvojila naziv najboljšega moštva stare celine. »Tudi pri črnogorskem Cattaro Maximusu, s katerim smo osvojili pokal evropske plavalne zveze LEN, je bilo super. Vsaka liga ima svoje posebnosti, tako da sem izredno užival povsod, kjer sem igral.« V sezoni 2006/07 je tudi sam občutil slast igranja na zaključnem turnirju lige prvakov, a hkrati grenkobo, ki jo lahko povzročijo športne zgodbe. V polfinalu je namreč Partizan izgubil proti Jugu iz Dubrovnika po prejetem golu v zadnji sekundi dvoboja. »S tem so se nam podrli vsi načrti, ki smo jih imeli,« se spominja izkušnje in dodaja, da so rane delno zacelili z zmago na tekmi za tretje mesto proti grškemu Olympiacosu. Ko se ozre nazaj, mu omenjena izkušnja sedaj pomeni še veliko več kot takrat. »Prvič in verjetno tudi zadnjič sem lahko igral na zaključnem turnirju lige prvakov. Dvomim, da se mi bo še kdaj ponudila takšna priložnost.«
Z vaterpolom se ukvarja tudi Matejev brat Jure. Pravi, da njun odnos zaradi tega ni nič kaj drugačen. »Enkrat je boljši, drugič slabši. Kot vsi bratski odnosi.« Na športni poti drug drugega spodbujata, zaradi vaterpola pa se, sicer poredkoma, tudi skregata, a nikoli resno. Ker je Matej starejši, Juretu včasih podeli tudi kakšen nasvet, med njima pa nikoli ni vladalo rivalstvo, tudi zaradi tega, ker igrata na različnih pozicijah. »On je na levi strani, jaz pa na desni,« pravi. Ali je bil pomemben dejavnik pri tem, da se je brat prav tako začel ukvarjati z vaterpolom, ne ve, predvideva pa, da se je ravno pri opazovanju njegovih treningov zaljubil v ta šport.
Ker ni več najmlajši, se v Matejevo glavo vse pogosteje prikradejo misli o času po karieri. »Vsak dan si razbijam glavo s tem, kaj bom počel po koncu športne poti. Glede na to, kakšna je situacija v naši državi, pa še toliko bolj.« Kariero bo sicer še nadaljeval, a pravi, da je treba razmišljati pet ali še več let vnaprej. Želi si, da bi ostal v vaterpolu in denimo opravljal poklic trenerja, a se zaveda, da trenutna situacija v športu ni najboljša. V karieri je do sedaj zaslužil dovolj, da lahko živi udobno življenje. »Da bi si nabral dovolj denarja za preostanek življenja po karieri, pa nikakor ne. Od vaterpola bi lahko živel vse življenje, če bi ga lahko vse življenje igral. A to ne gre, ker tega telo ne dovoljuje. Pa tudi sicer je vaterpolo bolj amaterski šport, ki ga igralci igramo predvsem zaradi ljubezni do športa.« Kot problem izpostavi, da v tujini igralci pogosto ne dobijo izplačanega tistega, kar je bilo dogovorjeno po pogodbi, predvsem pa ga skrbi stanje v slovenskem vaterpolu, ki je že dalj časa v krizi.