Kruh slovenskih dirkačev na dveh kolesih je trd. Trd in nepredvidljiv, kajti vsi se zavedajo, da je v sedanjih razmerah lahko le bolj resen hobi ali v najboljšem primeru polprofesionalna zaposlitev. Seveda obstaja nekaj svetlih izjem, a dejstvo je, da časi dirkanju niso naklonjeni. Tega se zaveda tudi Klemen Gerčar, 23-letni motokrosist, ki sodi med najboljše, pri njem pa vedno znova zmagata jeklena volja in neverjetna ljubezen do motokrosa, ki ga je okužil, ko je bil star štiri leta. »Doma sem z Lukovice, ki je že dala marsikaterega odličnega motokrosista. Ko sem bil star štiri leta, sva šla z očetom na dirko, kjer so vozili tudi otroci, postalo mi je všeč in hotel sem preskusiti motocikel. Potem dejansko nisem več hotel zlesti z njega. In če rečem malce karikirano, z njega do danes nisem zlezel,« ve podati Klemen.
Ve tudi, da je samo od športa v Sloveniji danes težko živeti pri nas. Zato ne zanemarja študija menedžmenta. »Študij je pomemben, ker vem, kaj vse se skriva za tem, da bi dosegel neki uspeh in kako to unovčiti. Stroški ene sezone so namreč visoki, tako da si jih brez ustrezne ekipe in seveda sponzorjev ne bi mogel privoščiti. Vozim za češko ekipo Ufo Racing, in če odštejem, da dobim material in motocikel v ekipi, potem lahko na hitro izračunam, da me sezona stane od 40.000 do 50.000 evrov.« In če bi moral Gerčar nabaviti še svoj motocikel in vse ostalo, se strošek hitro dvigne nad 140.000 evrov na sezono.
Od kod potem mladi motokrosist, ki je lani postal državni prvak, svetovno prvenstvo končal na četrtem mestu in je lani tudi zmagal na dirki v Orehovi vasi, jemlje vso energijo in motivacijo, da vedno znova stisne zobe in uspe z vsem odrekanjem doseči take uspehe? »Ne vem, motokros je enostavno del mojega življenja, je bil in upam, da bo še nekaj časa ostal. V začetku je bil motokros nagrada, če sem bil priden v šoli, nekaj tega, da je to dejansko nagrada za ves vložen trud, pa je še vedno ostalo. Ne dirkam zaradi zaslužka, čeprav si po tihem le želim, da bi imel take pogoje, da bi lahko vozil le z mislijo na motokros. A ostati moram realist in iz danega potegniti največ,« dodaja Gerčar.
Dobre in slabe lastnosti Klemen kot dirkač težko oceni sam pri sebi. Pravi, da bi hitreje našel slabosti in pomanjkljivosti kot pa dobre strani. »Ni lahko oceniti samega sebe. A če začnem pri slabostih, bi lahko rekel, pa naj bo še tako čudno, da je moja največja slabost, da sem Slovenec. Žal je tako, motokros je pri nas obroben šport, če se hočeš dokazati v tujini, moraš biti res dober, kajti za teboj ne stoji nekaj desetmilijonski trg, kjer bi sponzorji videli svojo korist. Torej jih moraš prepričati z dobrimi vožnjami. Čehi so videli v meni neki potencial, zato tako dobro sodelujemo. Med prednosti pa lahko štejem motivacijo, voljo do garanja, ker bi dejansko vse naredil za ta šport in ker vem, da se brez trdega dela danes ne pride nikamor.«
Zaradi zasedenosti z motokrosom in študijem mu prav veliko prostega časa ne preostane. »Ker veliko potujem, sem takrat, ko imam počitnice, najraje kar doma. A vedno si najdem čas za dekle, pa za kakšen šport, kot je namizni tenis, se tudi najde čas. Imam pa nov hobi: igranje harmonike. Pridno se učim, nekaj malega že znam zaigrati, a to je zame predvsem res dobra sprostitev,« o svojem novem konjičku pove Gerčar. Ker imata z očetom doma mizarsko delavnico, sta se lotila izdelave harmonike, ki bo ukrojena po Klemnovih željah. »Zelo pa si želim, da bom nekoč lahko z navijači in tistimi, ki me bodrijo na vsaki dirki, po koncu dneva skupaj zaigral kakšno melodijo na harmoniko. To bo nekaj posebnega. A še prej, 9. junija, se bo v Orehovi vasi pomeril z najboljšimi na dirki za svetovno prvenstvo MX3, četrti dirki od enajstih v letošnjem prvenstvu, kjer trenutno zaseda drugo mesto v skupnem točkovanju.