Kraji resnice

Zamislimo si, da eden izmed slovenskih tednikov odtisne na naslovnico sedanjo premierko in njenega predhodnika v globokem fiskalnem poljubu. Vsaj tako »bratskem«, kot sta si ga prilepila Leonid Brežnjev in Erich Honecker leta 1979, ob trideseti obletnici NDR, ki so ga enajst let kasneje upodobili na berlinskem zidu pod napisom »Bog! Pomagaj mi preživeti to smrtonosno ljubezen.« Tomaž Lavrič ga je parafraziral na naslovnici Mladine leta 1995 z balkanskim poljubom Franja Tuđmana in Slobodana Miloševića. Tako od »desnih« kot od »levih« tednikov bi se pričakovalo kaj provokativnega, izzivalnega ali slovesnega ob sprejetju fiskalnega pravila v slovensko ustavo in spremembi referendumske zakonodaje (kaj je že bil prelomni akt za samostojno in suvereno republiko?). Vstajniki so sicer protestirali, ljudstvo pa je pohlevno godrnjalo v brk. Kopičenja težav se večina pač zave šele, ko ji nasujejo soli na odprto rano ali udarijo po denarnici in žiro računu. Predvsem pa zelo hitro pozablja. Je ta vlada res drugačna od predhodne klike? Le bolj potihoma, galantno in brez sovražnega govora nadaljuje konjunkturo razprodaje države in njene suverenosti. Nekoč Beograd, danes Bruselj. Kaj se zgodi s tistimi, ki se uprejo centru, pripoveduje usoda Staneta Kavčiča, le da tega (za) zdaj Slovenija ne premore. Kdo ve, kaj je nemška kanclerka z evrokolegi prišepnila naši premierki prejšnji teden, da je ta z reaktivno hitrostjo spremenila svoja stališča, ki jih ni zagovarjala le kot opozicijska poslanka, ampak je z njimi tudi nastopila kot mandatarka. Dokler ne bo jasno in glasno pojasnila zaukazanega oziroma zagroženega, lahko tudi njo skrbi avtobiografija.

Tudi vstajniki so krvavi pod kožo. Potem ko je padla druga Janševa vlada, je, recimo, eden izmed izpostavljenih ljubljanskih protestnikov s svojim podjetjem skoval polletni posel »strateškega svetovanja, evalvacije in stalne strokovne pomoči na področju komunikacij, digitalne politične participacije in digitalnih veščin« z največjo koalicijsko stranko Pozitivno Slovenijo za debelih 30.000 evrov. Še bolj poslovna pa je bila agencija njegovega kolega iz Odbora za pravično in solidarno družbo, ki je isti partiji zaračunala skoraj 24.000 evrov za šestdnevno strokovno pomoč »pri procesu političnega odločanja o novi vladi in vlogi javnomnenjskih raziskav glede oblikovanja nove vlade«. Posel je posel – roka roko umije!?

Medtem pa beremo in slišimo o odpuščanjih in napovedih odpuščanj s številnih osrednjih slovenskih medijev, tako tiskanih kot elektronskih, kar je deroča voda za že tako okrnjeno novinarstvo. Ali to sploh še opravlja javno, družbeno vlogo? Raziskovalno novinarstvo ni poslovna uspešnica. Za današnje trende je preveč zamudno, potratno in ne prenese hitrega, ad hoc poročanja s terena. Izrinjajo ga filtrirane agencijske novice. Le slab mesec pred krvoločnim umorom britanskega vojaka na londonski ulici je bil v Birminghamu prav tako krvoločno umorjen 75-letni gospod, ki se je zvečer vračal domov z molitve v mošeji. Posnetek prvega je v hipu zaokrožil po spletu in televizijskih poročilih kot še ena vroča novica o grožnji terorizma. Sledila je vest o pariškem posnemovalcu. Ste kje zasledili notico o birminghamskem zločinu?

Kolumna