Severnemu Ircu je bilo dirkanje položeno v zibelko, saj je bil že oče dirkač in velik navdušenec nad motocikli. Je pa res, da treh sinov ni nikoli spodbujal, da bi bili poklicni motociklisti, saj je sam doživel kar nekaj nesreč in bil srečen, da je preživel. Pri šestih letih je Michael dobil rojstnodnevno darilo, motor za motokros, s katerim se je preganjal po poljih v bližini domače hiše. O tem, da bo vožnja na dveh kolesih nekoč njegov poklic, ni nikoli razmišljal, saj je oče stremel k temu, da sinovi, tudi mlajša John in Eugene, najprej pridobijo dobro izobrazbo. »Blizu mi je bilo računalništvo in bil sem že blizu vpisa na fakulteto, ko so mi ponudili prvo poklicno dirkaško pogodbo,« se spominja ljubitelj kolesarjenja in smučanja. Adrenalin je odločil usodo motociklista, ki je za nameček z dirkanjem zaslužil dovolj za spodobno življenje. »Priznam, tudi če ne bi bil profesionalec, bi pogosto sedel na motor in sproščal adrenalin. Da pa lahko to počnem in še zraven zaslužim, pa je nekaj enkratnega, najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju. Ne znam si predstavljati življenja brez mojega motocikla.«
Ko je dobil ponudbo, da se pomeri z najboljšimi na svetu, je imel natanko teden dni časa, da odgovori nanjo. Posvetoval se je z bratoma, tehtal pozitivne in negativne plati ter se na koncu odločil za uresničitev mladostniških želja, ki jih je dotlej do neke mere uresničil z nastopanjem v britanskem prvenstvu superbike. »Vedel sem, da ne bo lahko, saj imajo tovarniški motocikli v primerjavi z motocikli CRT 50 konjskih moči več in na ravnini zlahka švignejo mimo. Toda izziv je bil prevelik,« se spominja 1,72 metra visoki motociklist s številko 70, ki je najhitrejšim iz tedna v teden bližje, tudi ob pomoči trenerja, ki mu je zaupal skrivnosti pravilne fizične priprave in prehrane. Največji izziv pa je bila sprememba tehnike dirkanja, predvsem kdaj zavirati. »Občutek dirkanja v moto GP je veliko bolj naraven kot pri superbike. Ni pa res, da lahko zaviramo šele tik pred zavojem. Toda na dirkališču v Sepangu sem se že po nekaj dneh testiranj navadil na pnevmatike bridgestone in karbonske zavore.«
Na dirkah ga vsake toliko bodri brat John, ki je imel pred dvema letoma v britanskem prvenstvu superbike grozovito nesrečo, v kateri si je zlomil tako rekoč vse glavne kosti v telesu, hkrati pa je tudi menedžer brata Eugena, ki je že tekmoval v svetovnem prvenstvu do 125 in 250 ccm, lani pa je bil šesti na SP superbike. Zanimivo, da se bratje na uradni dirki nikoli niso pomerili med seboj, če bi se, pa bi si bili zavoljo podobnih tehnik dirkanja po besedah Michaela zelu blizu. Še največjo težavo v prilagoditvi na novi dirkaški svet pa zaročencu prikupne Jody povzroča jezik, saj večina ljudi v paddocku govori špansko ali italijansko. »Trudim se, da bi se čim hitreje naučil novega jezika, brez katerega se z mnogimi ne zmorem sporazumevati. Zame je to kot nekakšen kulturni šok,« še pojasnjuje, od nekdaj vajen, da je angleščina pogovorni jezik številka ena. Toda na številnih potovanjih po vsem svetu – bil je že v ZDA in Katarju, čakajo ga med drugim še dirke na Japonskem, v Avstraliji in Maleziji – uživa, saj spoznava nove ljudi in nove kulture, ki jih prej, ko je dirkal predvsem po Veliki Britaniji, ni imel možnosti spoznati.