Vsakdo si zasluži znanje, da lahko postane velika riba

Joe Gray je od nekdaj rad kuhal; že v osnovni šoli je k sebi domov vabil prijatelje in jim prirejal večerje. V najstniških letih, pravi, je nekoliko skrenil in nezadovoljen sam s sabo skakal iz službe v službo – dokler mu ni pri 21 letih mati nekega lepega dne pod nos pomolila prijavnico za Fifteen, londonsko restavracijo, ki si jo je takrat že vsesplošno prepoznavni zvezdniški kuhar Jamie Oliver zamislil kot socialni projekt in v kateri je nameraval vsako leto petnajst socialno ogroženih mladih izobraziti za poklic kuharja. Po več razgovorih se je med izbranci znašel tudi Gray in kaj hitro je nekoliko zanemarjeno veselje do kuhanja v njem oživelo in se začelo razvijati, usmerjati in rasti. Program je istega leta uspešno končal. Danes, pri 30 letih, je Joe Gray socialni podjetnik, ki svojo energijo usmerja v vodenje treh podjetij.

Prvo se ukvarja s cateringom – večinoma na dogodkih po njegovem domačem Londonu, enkrat pa tudi že v Ljubljani. Njegovo drugo podjetje je bistveno bolj povezano s Slovenijo, saj skupaj s 25-letnim socialnim podjetnikom Matevžem Slokarjem v Veliko Britanijo uvaža in tam prodaja butične prehranske izdelke. Za zdaj je to piranska sol, ki se že prodaja v prestižni britanski trgovski verigi Selfridges, po Grayevih besedah pa jo uporabljajo tudi v restavraciji Fifteen. Sčasoma namerava podjetje s posrečenim imenom Slovely (kar v pogovorni angleščini Londona pomeni »fajn je«) še razširiti ponudbo, denimo s proizvodi uspešne italijanske skupnosti San Patrignano, kjer se odvisniki od drog zdravijo ob delu in izobraževanju. S svojim tretjem podjetjem pa je Gray trenutno najbolj zaposlen: ustanavlja dobrodelno fundacijo The Big Fish (»Velika riba«), kjer bo mlade skozi kuhanje izobraževal, kako lahko postanejo »velike ribe«. Podoben gastrosocialni program letos že drugič poteka tudi v Sloveniji: Slokar namreč vodi S project, pod okriljem katerega se v restavraciji Dama v Ajdovščini odvija tako imenovana S kuharska akademYa, za katero je Gray pomagal izbrati kandidate.

Aprila 2011 sem bil povabljen v Ljubljano na konferenco, ki naj bi Slovencem predstavila socialno podjetništvo. Tam sem spoznal Matevža Slokarja in tam sva se prvič pogovarjala o sodelovanju.

Na omenjeni konferenci sem predaval o izkušnji v Fifteen, Matevž pa je iskal informacije, kako se zažene tak projekt; idejo za S akademYo je namreč že imel. Jaz sem mu od vsega začetka svetoval, nisem pa bil nikoli del njegovega projekta. Bolj sem neke vrste ambasador tega, kar ta projekt zagovarja, pomagal sem s svojimi izkušnjami.

Posebne razlike niti ni. Po vsem svetu imamo ljudje enake probleme. Vsakomur je težko odrasti, ne glede na to, ali je iz bogate družine v kakšni od razvitih držav ali pa od kod drugod, ali so ga starši vzgajali vzorno ali ne, ali je izobražen ali ne... Težko je spoznati sebe, odkriti svoje poslanstvo – v tem smislu smo si povsod zelo podobni. Vsi občasno potrebujemo pomoč, nasvet, in verjetno me prav to privlači pri socialnih podjetjih. Njihovo vodilo je: seveda pomagati sebi, ampak hkrati pomagati tudi drugim.

Vsekakor. Tema se ponuja kar sama, kajti hrana in kuhanje sta neločljiva od življenja. Moja filozofija, po kopici izkušenj dela z mladimi, je ta: ko se človek nauči kuhati, se nauči tudi skrbeti zase in se spoštovati. In to je lahko le dobro – v določenem smislu je to prvi korak na poti do življenja v sodobni družbi.

Sam poznam več takih projektov z vsega sveta. Prav blizu vas, v Italiji, je San Patrignano, ki je eden največjih na svetu – tam je 2000 ljudi, pretežno odvisnikov od drog. Osnovna zamisel je, da se med svojim bivanjem tam vsakdo priuči določenega znanja, naj bo to delo v restavraciji, menzi, na polju, v vinogradu, mesnici, sirarnici... Hrana je pogosto osrednja tema v projektih te vrste, ker je tako priročna in vseprisotna. Ne moremo brez nje, tudi če bi hoteli, zato jo raje naredimo prijetno in koristno!

Vsekakor bi morala! Menim, da bi to zelo prispevalo k napredku človeštva. Anglija ima za sabo nekaj težkih ekonomskih let, kot vse druge države, in ljudje so začeli na poslovanje gledati drugače. Mnogo jih je res še vedno pohlepnih in samo iščejo, kako bi obrali podjetje v svojo korist, toda vedno več se jih zaveda, da je sicer dobro iskati denarni dobiček in uspeh, še mnogo bolje pa je to združiti s pomočjo soljudem. Tako lahko obogatimo svoje življenjsko okolje in pomagamo družbi, v kateri živimo. In upam, da bo še več ljudi posvojilo tak nazor – sicer je po mojem mnenju naše gospodarstvo obsojeno na propad.

Kuhanje je trenutno res pravi rock'n'roll – in že nekaj let je tako. Nekoč je bilo skrito nekje v ozadju, nikogar ni zanimalo in o njem se ni govorilo, zdaj pa je mnogo bolj na očeh po zaslugi raznih kuharskih oddaj, kuharskih knjig in vsega drugega. Hrana je povsod: na televiziji, v družabnih medijih, na internetu... Jamie Oliver in podobni pionirji gastrosocialnih projektov so prav gotovo pritegnili pozornost tudi na račun svoje siceršnje prepoznavnosti, vendar verjamem, da bi gastrosocialni projekti lahko zaživeli in delovali tudi brez tega. Najtežje je pridobiti denarna sredstva in znano ime lahko pritegne več darovalcev, vendar to po mojem mnenju ni bistvenega pomena. Je pa Jamie Oliver navdih za vsakogar, ker je dosegel nekaj res izjemnih stvari. Ne misli samo nase, a je vseeno zelo uspešen, povrhu pa je tudi družinski človek. Skratka, nadvse všečna osebnost! Ko vidiš nekoga takšnega, si misliš: »Tudi jaz bi rad tako živel in delal dobro.«

Vsekakor je bila to zame velika sprememba: naučil sem se, kako nekaj dokončati, izpeljati, doseči, kako biti priden delavec in vzoren zaposleni, naučil sem se nečesa tako zahtevnega, kot je kuhanje in poklic mojstra kuharja. Kaj podobnega mi pred tem ni uspelo, spremenilo pa me je v smislu, da se zdaj vedno vprašam: »Bom zmogel?«, ko se lotim česa večjega, na primer podjetij, ki jih trenutno vodim, in si nato odvrnem: »Da, bom.« Pred Fifteen bi bržkone rekel: »Nikakor.«

Tako je pač s sodelovanjem v socialnem programu. Tudi mladi v S kuharski akademYi se bodo naučili kuhati in vsekakor je prav, da se bodo trudili postati odlični mojstri, toda spotoma naj spoznajo in vzljubijo tudi same sebe, naučijo naj se pogumno uresničevati svoje sanje. To je pravi smisel. Hrana je v bistvu le dobro ozadje, obstranska dejavnost. Meni je Fifteen pomagal urediti pomešane štrene. Srečo sem imel, da je bila tema hrana, kajti kuhanje me je od nekdaj zanimalo, zato sem tudi s tega vidika užival v učenju.