Za razliko od prejšnjih albumov, kjer jim na trenutke lahko očitamo nedorečenost ali rabo mašil, BRMC tokrat takoj spregovorijo z enotnim glasbenim jezikom. Vzpostavljena avtoriteta niti ni toliko namenjena poslušalcem kot njim samim; vse bolj namreč postaja jasno, da so BRMC zvočni nomadi, ki težko zdržijo na enem mestu – posledična stilska preletanja so tokrat še bolj izrazita, kot smo jih bili vajeni v preteklosti; na trenutke se zdi, kot da se je v njih – poleg bratov Reid – naselil celo nemirni duh Syda Barretta in Angela Badalamentija. Vseeno BRMC ne podležejo zunanjim skušnjavam. Niti v enem trenutku ne dopustijo, da bi se naravna rast pesmi podredila geometriji zvoka. Namesto tega se znotraj njih odvija plodna bitka različnih razpoloženj, katerih posledica so burne emocije – ta efekt je z neposrednim prelivanjem iz pesmi v pesem še toliko bolj poudarjen. Tako, na primer, spokojnost atmosferične Lullaby preide v adrenalinsko budnico Hate the Taste, ki ji sledita punkovsko polnokrvni Rival in Teenage Disease. S tem se osrednji notranji krog zaključi, da bi se z vudujsko molitvijo Some Kind of Ghost začel novi, ki se na koncu s spokojno Lose Yourself vrne v svoje izhodišče; vse to jasno določa ciklični koncept albuma dvanajstih poglavij – z opombo, da so s sporočilom tokrat zagrizli globoko, vendar ne v žanrskem, temveč v intimnem smislu. Zvočni univerzum Specter at the Feast je namreč skrajno oseben, v njem so se člani skupine – začenši s psihedelično Fire Walker ali tribalno Returning, kjer blesti bobnarka Leah Shapiro – prepustili prostemu toku asociacij in z njimi zapolnili nastale razpoke. Priredba Let the Day Begin skupine The Call je najlepši kazalec notranje terapije v vertikalni smeri. Kdor ni seznanjen: gre za pesem izpod peresa Michaela, sicer očeta basista in pevca skupine Roberta Earla Beena.
BRMC tudi na novem albumu predstavljajo vmesnik za vrednotenje drugačnih stališč in različnih perspektiv. Na mestu, kjer bi lahko postali patetični ali predvidljivi, se niso pustili ujeti v past, temveč so le nekoliko prilagodili zadnji površinski premaz. Specter at the Feast je namreč še vedno izrazita, a nikdar varljiva elipsa malce omehčanih mračnih kitarskih razpoloženj.