Telo Huga se še ohladilo ni, že je v Venezueli zmanjkalo mleka. Dobro, zmanjkalo ga je občasno tudi, ko je bil Hugo živ, ampak on je znal z večurnimi radijskimi nastopi, na katerih je tudi prepeval in pripovedoval vice na račun kapitalizma in imperializma, ljudstvo pritegniti k radijskim sprejemnikom, ob katerih so pozabili na pomanjkanje. Zdaj pa Huga ni, njegov naslednik Maduro pa ne poje in ne pripoveduje vicev, zato Venezuelci stojijo v vrstah pred trgovinami in čakajo na mleko. Ker so znanstveniki ugotovili, da venezuelske krave dajejo še vedno toliko mleka, kot so ga za časa Chaveza, je edina možna razlaga, da protirevolucionarni elementi, ki so brez izjeme tudi bogati, kupujejo mleko v enormnih količinah in ga zlivajo v kanalizacijo. A to ameriškim plačancem ni dovolj. Občasno v javnost vržejo dezinformacijo, da je mleko na voljo v neki trgovini v predmestju prestolnice Caracas, množice se bodisi peš, bodisi s kolesi in javnim prometom zapodijo tja, tam pa ugotovijo, da v omenjeni trgovini mleka niso videli že tako dolgo, da so že pozabili, kakšne barve je. Potem pa nenadoma nekdo dobi SMS, da so mleko dobili na čisto drugem koncu mesta in reke mlekažejnih se valijo v drugo smer. Podlo, da bolj podlo ne more biti.
A to ni vse. Malo je manjkalo, da bi kontrarevolucionarji z obljubami, da bo več demokracije in hrane in lagodnega življenja, pretentali Venezuelce, če za predsednika izvolijo desnega kandidata, in samo nekaj odstotkov je delilo državo od kapitalističnega brezna. Imperialistični podrepniki tega volilnega poraza niso sprejeli moško in v znaku ferpleja, ampak so takoj udarili državljane naravnost v najbolj občutljivo mesto, v njihov ponos. Nekako, ne ve se še kako, jim je uspelo ustvariti vsesplošno pomanjkanje toaletnega papirja. Stiska je bila huda, ljudje so se pač upirali zahtevam narave, kolikor so se lahko, a nekaj dni še gre, potem pa... Oblast je sicer težkega srca uvozila 50 milijonov zavitkov tega prepotrebnega artikla, kar pomeni, dva na prebivalca, a bolj kot sramota, da državljani nimajo s čim obrisati ... saj veste kaj, jo je žrlo, kam je izginil ves toaletni papir. Opozicija je privoščljivo in z veliko mero ironije za nenavadno situacijo našla »logično« razlago, češ, da po volitvah in zmagi socialista Madura Venezuelci veliko več hodijo na stranišče kot v času Huga. Res je podlo delati se norca iz človeške stiske, a nič manj ni pokvarjen predlog desnice, kako rešiti problem; naj ljudje uporabljajo časopise. Predlog dostojen Goebbelsa. Si predstavljate to travmo? Kupiti za straniščne potrebe desničarski časopis, ki pljuva po dosežkih Chavezovega socializma in mu na ta način dvigati naklado, pomagati širjenju laži o razmerah v državi in večati dobičke lastnikom, ali kupiti pošteno državno glasilo, ki piše resnico, potem pa si z njo obrisati...
V takšnih obupnih razmerah se ljudje radi zatečejo po tolažbo k veri, v cerkev. A tudi to bo poslej nemogoče. Duhovniki pravijo, da v venezuelski katoliški cerkvi nimajo več ne mašnega vina ne hostij. Ni druge razlage, kot da se desnica neusmiljeno naliva z vinom in ob tem grizlja hostije kot čipse, samo da bi vnesla razdor med socialistično oblastjo in cerkvijo. Kontrarevoluciji, kot vidite, res nič ni svetega. Zato ne čudi vse več grafitov »Hugo, vrni se!« Nekdo, očitno desničar, je zraven dopisal: »Pa še dve rolci toaletnega prinesi!«